Veliki božični koncert
Gimnazije Kranj. Že tradicionalni in že vrsto let v Gallusovi dvorani. Mladi glasbeniki napolnijo največji oder v državi. Ker je v gimnazijskem zboru pel naš gimnazijec, sem bila tokrat prvič tudi sama obiskovalka koncerta. Že v preddverju sreča človek same znane obraze, bivše profesorje, Kranjčane. Sama pri sebi pomislim, a to je sedaj to. Bivši dijaki iz paralelk, eden bolj visoko hodi, druga je bolj blond pobarvana. Nekdo reče, tu je pol Kranja. Kaj pol Kranja, tu je cel Tržič. Letošnja tema je bila francoska glasba – Noč v Parizu. Ravel in Debussy ter bolj ali manj znani francoski šansoni in popevke. V koncertnem delu zelo zahteven program, ki bi ga komaj pripisal mladim glasbenikom, saj vendar težko pri svojih dvajsetih razumejo težo Ravelovega Valčka. Kako naj današnja mladež razume sledi velike vojne, ki je popolnoma spremenila svet? Nič več ni tako, kot je bilo. Oder je poln mladine, ki kipi od veselja in navdušenja, da se lahko predstavi. Solistke so domače punce, zbori tudi. Imajo zelo dober dekliški zbor, tudi mešanega, v katerem je kakih 15 fantov, pa še od teh je kdo na posodo. Res velika priložnost, da lahko tako mladi ustvarjajo. Doma mi je že pripovedoval, kaj bodo peli, kazal posnetke, nekaj sem pričakovala, večino pač ne. Koncert je trajal tri ure in nisem imela občutka, da sedim tako dolgo. Torej je bilo zelo v redu, ko se človek niti enkrat ne presede, ne pogleduje na uro, ne zeha … Ravnatelj je kipel od veselja in ponosa, tudi šolska ministrica je prišla, pa domači župan. In seveda glavni sponzor, domača hranilnica. Pa vendarle mi misli uhajajo, je to res gimnazijsko, kje so njihove meje, njihova ustvarjalnost? Domačinka, odlična flavtistka pravi, nisem se vključila v orkester. Tri mesece vaj, potem pride substitut in zaigra večino. Nazaj grede smo peljali harmonikaša, gimnazijca, ki je bil tudi solist. Vprašam ga, koliko gimnazijcev je v orkestru. Ena sedmina ali še manj. Tudi tako razmišljajo dijaki, ne le odrasli. Vsaka šola ima dandanašnji svoj marketinški pristop k pridobivanju novih dijakov in tole je hudo velika marketinška poteza. Vsi želimo dati mladini priložnost, da se izkaže, dobi možnosti, kjer preizkusijo svoje talente. Kako velike so te možnosti, pa je tudi vprašanje denarja, ki ga imamo na razpolago. Kaj bi si mislila Ravel ali Debussy, ko bi poslušala to mladež? Je bil kak ton drugače izpeljan ali tehnično nedovršen ali bi bila navdušena, da tudi tako neizkušeni brusijo svoje loke na njunih skladbah? Glasba nas vseeno začara, pa naj bo težja ali lahkotnejša. Kadar gledamo pred seboj mlade, prevladuje njihov žar, malce nerodnosti, navdušenje ... in takrat pozabimo na čas, zvok in zven, težave so malo manjše in še nekaj časa premišljujemo o dogodku, si brundamo kakšno znano pesmico – in to je največ. Božičnih koncertov bo tja do 15. januarja še veliko. Obiščite kakšnega in se prepustite zapeljati glasbi ali glasbenikom. Jezik duše vas za trenutek lahko odlepi od tal in tega si vsi želimo.