Bilanca in inventura

To delajo redno trgovci. Moj oče je to počel in tudi jaz se spominjam, da smo vsako leto delali inventure po trgovinah. Oče je to imel vsako leto – 40 let, jaz 20 let. Viški, manki, zamenjave – in na koncu smo bili zadovoljni, če je bila ničla. Nadrejeni pa so pričakovali viške. Samo da ni bilo manka. V računovodstvu so poknjižili, kar smo prešteli. Plus ali minus.

Hote ali nehote podobno delamo ob koncu leta tudi kot posamezniki. Če je vse prav, se svet med božičem in novim letom vsaj malo umiri in mi tudi. Razen če res nismo podivjani roboti, ki jih vodi ali preteklost ali sodobna tehnologija. Skratka, večina ljudi ob teh svetih praznikih vsaj malo pride v stik s samim seboj. Takrat začnemo premišljevati o sebi. Ja, delamo si inventuro in sami si računamo viške in manke. Ne moremo mimo svoje narave. Približno na polovici življenja (statistično je to okoli 40. leta) si naredimo prvi resni pregled (prva življenjska inventura), kaj smo naredili in kje smo. Kjer je več viškov in plusov, je to zagon za drugo polovico, kjer je več mankov in minusov, lahko postane hudo. Zato ni slučajno, da so to leta, ko rečemo, da prihaja kriza srednjih let, in ni slučajno, da se začnejo pojavljati razne depresije in/ali beg od sebe.

Občasne inventure pa delamo bolj pogosto, recimo da malo bolj intenzivno ob koncu leta. Pregledamo, kaj je bilo dobro, in se tega veselimo. Še bolj prav je, da smo ponosni na svoje dosežke. Tudi če drugi niso. Jasno, da vedno hrepenimo po priznanju s strani staršev, še posebno očeta. Pomembno je, da so naši dosežki v korist meni in sočloveku in da nismo delali in pridobivali nečesa na škodo ljudi. Čudovito je, če si to lahko delimo z najbližjimi in s prijatelji. Kaj pa naj naredimo s tem, kar ni bilo dobro? Ja, najslabše je, če vse skupaj želimo pozabiti. Saj vemo, da je to nemogoče. Najprej do sebe ne smemo biti preveč kritični in se polivati z gnojnico naslednjih 20 let. Imeli bomo nepotrebno trpljenje. Zelo je koristno napake priznati, se opravičiti (zaradi sebe, seveda) sebi in sočloveku in popraviti, kar je moč popraviti. Z drugačnim načinom, z novimi dejanji. Pa gremo naprej.

Za naše lastno dobro in počutje pa je zelo blagodejno, če ne delamo le vseživljenjskih bilanc niti samo letnih inventur. Največ bomo imeli od vrednotenja svojih dejanj, svojih mišljenj in svojih čutenj, če to delamo dnevno. Kar tako spotoma. Da se vsak dan vprašamo: »Ti, ejga, tole, kar delam – ali je to res prav? Kdo ima od tega kaj koristi? Ali sem s svojim početjem naredil kaj dobrega ali kaj slabega?« Ne rabimo filozofov, teologov, psihologov in vse mogočih svetovalcev, da bi ugotovili, kaj je prav. To vsak človek sam dobro ve. Le vprašajmo se, kaj želimo, da bi nam drugi storili, in to počnimo drugemu in sebi. Zveni dokaj enostavno. Saj tudi je, le odločiti se moramo, da bomo sami sebe dali na dnevno rešeto in si priznali dnevni izkupiček – smo ali nismo bili dobri do sebe in sočloveka.