Pismo Dedku Mrazu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 25. december 2014 / 17:13

Dragi Dedek Mraz! Letos sem pisal že tvojima kolegoma Svetemu Miklavžu in Božičku, zdaj pa še tebi. Ti si bil od teh treh dobrih mož zame že od nekdaj najbolj dober. Saj mi je kaj malega prinesel tudi Miklavž, največ pa ti. Pisal sem ti že v letih, ko še pisati nisem znal, pa sem svoje želje narekoval mami, ne vedoč, da ima v teh rečeh skoraj večjo vlogo kot ti. To je nekaj podobnega kot pri katoličanih, ki svoje prošnje, naslovljene na najvišjo, Božjo instanco, posredujejo najprej Mariji Pomagaj, ta pa naprej v nebesa. Ali pa nemara marsikatero reši že sama in prosilcem v prid.

Takrat, ko sem te spoznaval, še nisem vedel, kako si »zašel« v našo deželo. Mnogo pozneje so nam razlagali, da so te uvozili iz Sovjetske zveze in da si pravzaprav boljševik. Narodopisec Janez Bogataj, ki je profesor in doktor za te reči, pa nam razloži, da si bolj slovenski, kot se zdi. Takole zapiše: »Dedek Mraz je značilen konstrukt ruskega telesa, slovenske preobleke in amerikanističnega paradnega nastopa. Na začetku uvajanja novega lika so celo razmišljali o drugačnem imenu, ki ne bi bilo neposreden prevod sovjetskega deda Moroza, ampak bi se imenoval Sneženi mož, tudi oča Triglav. Predlagan je bil tudi ženski lik, babica Zima … Dedek Mraz je nastopal kostumiran, babica Zima pa je bila le oznaka za letni čas … Dedka Mraza je postopoma uvedlo novoustanovljeno večdnevno praznovanje Novoletne jelke, in sicer že leta 1948, najprej v Ljubljani, še brez Dedka Mraza, pač pa s pravljično gozdno scenerijo v športni dvorani na Taboru z nagačenimi živalmi, akrobati, glasbeniki, tudi s partizani in njihovim orožjem ter pripovedmi partizanskih borcev. Novoletna jelka je od tega leta postajala vse pomembnejša in je postopoma izrinjala miklavževanje iz javnega življenja.« (Slovenija praznuje, 2011)

Pravi biser pa je članek, s katerim so novo prireditev pozdravili v našem časopisu. »S prireditvijo Novoletne jelke, ki so se je udeležili naši otroci v vsem okraju po mestnih in vaških šolah, je bil storjen prelom s klerikalskim miklavževanjem, ki je mistično varalo naše otroke in jih odtujevalo stvarnosti.« Tako in nič drugače je pisalo v Gorenjskem glasu 13. januarja 1949 (v številki 2 na drugi strani), v članku z naslovom Novoletna jelka – veselje naših otrok. Danes bi porekli: Kaj pa je v tem narobe, če otroke zavajamo v malo mistike in jih odtujujemo stvarnosti, ki ni prav nič lepa. Kaj je lepšega kot vse tisto, kar je skrivnostno! Ali mistično, po grško »mystikos«. Saj so tudi zate govorili, da živiš pod Triglavom, v Kekčevi deželi, od koder se pripelješ s sanmi s konjsko vprego. Otroke si obdaroval pred novim letom ali na novoletno jutro v domačem krogu. Oblekel te je mojster Maksim Gaspari: v ovčji krznen plašč s slovensko ornamentaliko, v roki imaš sprehajalno palico, na glavi pa polhovko. Prihajal si v spremstvu palčkov, živali in snežink …

Prav lepo je bilo, čeprav v časih, ki so bili materialno manj obdarjeni, skrivnosti pa tudi komunizem ni mogel prepovedati. Kaj pa danes, ko je materializma več kot v časih, ko so nam vladali materialisti. So ti letos veliko pisali? Ko boš v novoletni noči nosil darila, ne pozabi na tiste, ki sta jih tvoja kolega spregledala ali pa jima sploh niso pisali. Vse več je takih, ki so v kapitalizmu več izgubili kot pridobili. Dobiček je le za nekatere, izgube so za vse, a od njih se težko živi. Pa se jih spomni vsaj ti. Vsem pa prinesi malo več mraza in tista tvoja Babica Zima naj nasuje vsaj malo snega …