Cvetje v jeseni

Nikoli si nisem mislila, da bom sredi decembra napisala takšen naslov. Čeprav bi naslov ustrezal deževnemu in toplemu vremenu, pa sam december ne more dišati po jeseni. Moral bi dišati po zaključku leta, po upočasnjenem tempu in po pričakovanju novega. Ker tega nikakor ni nikjer zaslediti, sem bolj iz spoštovanja do veselega decembra kot iz navdušenja nad glasbo pristala med gledalci slovenskega muzikala Cvetje v jeseni.

O predstavi govorim zgolj in samo kot laik. Zamislite si, da mi je že učitelj v osnovni šoli namignil, da lahko hodim na pevske vaje, na nastopih pa naj rajši samo odpiram usta in se pretvarjam, da pojem. Tudi hčerki nista bili nikoli navdušeni nad mojimi uspavankami, ob mojem petju sta zaspali samo zato, da sem nehala peti. Večkrat sem slišala »ne pojat, mami« ... Priznam, moja najljubša otroška pesem je bila tista o hudem pesjanu. Sedaj, ko veste, da nisem glasbena poznavalka in da me v nastopu glasbenih talentov ne boste srečali, vam povem še ostalo. Cvetje v jeseni je naslov, ki mi ga lahko prodate kadarkoli, v kakršnikoli obliki. Tokratna izvedba v obliki glasbene, plesne, vidne poslastice je vredna Ivana Tavčarja. Objokana, ganjena in zadovoljena do zadnje celice moje neumetniške duše sem na poti domov razmišljala, zakaj. To je večno delo, delček preteklosti vsakega Slovenca. Bil je film s Poldetom Bibičem in Mileno Zupančič, ki sem ga večkrat gledala kot otrok. Glasba iz filma je ena izmed tistih, kamor spada tudi Silvestrski poljub. Za vedno lepa in tako naša.

Ampak ustvarjalcem muzikala je uspelo nekaj več, kot predvajati že znano glasbo, znano vsebino. Uspelo jim je ustaviti čas. Ustavili so ga tako silovito, da predstava kar naenkrat ni več govorila o nekem življenju iz davnih dni, ampak o mojem, tvojem, našem, vašem vsakdanjiku. O tem, kaj je vredno, kaj je upanje, kaj je bolečina. Njihove pesmi niso opevale kiča in njihovi dialogi niso bili posladkani. Peli so o tem, v kar smo nekoč verjeli, zaradi česar smo postali to, kar smo. Ob tem sem pomislila, kako je bilo naše otroštvo bogatejše od otroštva današnjih otrok. Imeli smo Kekca, Pink Panterja, Toma in Jerrya, žvečilne gumije Bazooka, smokije, Abbo, Avsenike in Cvetje v jeseni. Nismo imeli veliko. Ampak to, kar je bilo, je bilo veliko vredno.

Za kateri film bodo naši otroci rekli, da so ga videli večkrat? Katera melodija jih bo ganila do solz, tudi čez trideset let? Ali bodo v tej ponudbi sploh znali in zmogli izbrati nekaj tako vrednega, da bodo želeli to pokazati svojim otrokom in vnukom? Naši otroci nimajo Cvetja v jeseni. Imajo veliko poceni, hitre in instant hrane za vsa čutila. Bojim se, da jih to ne osrečuje. Saj nismo mi drugačni zato, ker je Meta umrla v Janezovem naročju. Drugačni smo iz enega samega razloga. Mi smo življenje zares živeli. Z veliko začetnico in z veliko žlico. Poslušali smo, kako so se borili naši dedki in babice, občutili smo žulje delavskega in kmečkega razreda svojih staršev in gledali, kako nastaja neki nov svet, v katerem se ne znajdemo najboljše. Govorili so nam, naj se učimo, in vedeli smo, za kaj se. Učili so nas, naj ne krademo, in to je veljalo za greh. Lectovo srce je bilo nekaj posebnega, dragocenega. Kdo ga danes še vidi tako? Lisica, lisjak sta pila tobak, tobaka ni bilo, sta pila vodo … Mi smo se smejali, za humor nismo bili zahtevni. Kako naj damo otrokom nekaj tega navadnega, preprostega? Kako naj jim dopovemo, da Cvetje v jeseni ni zgodba za stare melanholike, ampak je zgodba, zapisana tudi v njihove gene. Mnogi to zgodbo živimo, pa se tega ne zavedamo. Dokler ne pride ne oder nekdo, ki pove, zapoje in zapleše naše lastno življenje. Mogoče bo ustvarjalcem z glasbo, ki povezuje preteklost s sedanjostjo, le uspelo, da bodo ustavili svet mladih. Samo za toliko časa, da vidijo, če gredo v pravo smer. Saj ni treba nazaj na Presečnikovo kmetijo, dovolj je do svojega srca. In mu slediti.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šenčur / ponedeljek, 22. december 2014 / 11:25

»Dober dan, gospe Koprive«

Olga Kepic je napisala pesem o koprivah in Koprivah, o zdravilnih lastnostih te čudežne rastline in skupini za samopomoč s tem imenom, ki odlično deluje že leto dni.

Objavljeno na isti dan


Gorje / četrtek, 18. oktober 2007 / 07:00

O delitvi posebna komisija

Župan Gorij Peter Torkar je imenoval komisijo, ki naj bi zbirala predloge, zahteve in mnenja o delitvi premoženja z blejsko občino.

Gospodarstvo / četrtek, 18. oktober 2007 / 07:00

Domel se postavlja na noge

Doslej ocenjena škoda dosega 9,4 milijona evrov. Kupcev niso izgubili.

Prosti čas / četrtek, 18. oktober 2007 / 07:00

Umrl je Toše Proeski

Za Makedonijo se je svet ustavil. Toše Proeski, njihov glasbeni ambasador, pop ikona, otrok z angelskim glasom je v sedemindvajsetem letu starosti v torek zjutraj na kraju prometne nesreče umrl. Maked...

Kranj / četrtek, 18. oktober 2007 / 07:00

V nedeljo volimo predsednika države

V nedeljo se bodo ob sedmih zjutraj po vsej državi odprla volišča, kjer bomo državljanke in državljani volili predsednika Slovenije.

Splošno / četrtek, 18. oktober 2007 / 07:00

Planinski dnevnik

Uslužbenci Gornjesavskega muzeja Jesenice so se povzpeli na Triglav.