Deset let Vinkovih jaslic

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Preddvor / ponedeljek, 22. december 2014 / 11:59

»Ljudje odložijo v jaslice bremena, ki jih nosijo in stiskajo, in odidejo domov bolj zadovoljni, z več življenjskega optimizma,« pravi Vinko Pfajfar s Srednje Bele pri Preddvoru, ki je na podstrehi hiše letos že desetič postavil na ogled velike jaslice.

Srednja Bela – Ko si je Vinko nekoč v božičnem času ogledoval jaslice v frančiškanski cerkvi v Ljubljani, je sam pri sebi sklenil: postavil bom enako velike ali še celo večje. Zamisel je tudi uresničil, na začetku so obsegale le tri kvadratne metre, letošnje se razprostirajo na šestdesetih »kvadratih«. Prvo leto je imel v jaslicah le petdeset figur, zdaj je vseh okrog tri tisoč – samo ovčk je dva tisoč, (velikih) pastirjev je sto osemdeset, raznih objektov blizu petdeset ... Osrednji del jaslic je sveta družina, a njej je Vinko v svoji domišljiji in ustvarjalnosti dodal še marsikaj drugega – kmetijo s hlevom za domače živali, pet cerkva, med katerimi je tudi maketa domače cerkve na Srednji Beli, gasilski dom (za PGD Bela), stare hiše in gospodarska poslopja, prikaz kuhanja oglja ter kmetijskih in gozdarskih opravil – in še bi lahko naštevali. Ovce izdeluje sam, veliko jih je že tudi podaril in so z našimi izseljenci »zašle« celo v ZDA, Argentino, Avstralijo, na Nizozemsko in na Poljsko. Česar ne naredi sam, kupi ali dobi kot darilo. »Ko pridem v trgovino, kjer prodajajo tudi pastirčke, vedno najmanj eden reče, da hoče z mano – ne glede na ceno,« se šali Vinko. Za jaslice potrebuje tudi deset kvadratnih metrov mahu, a ob omejitvi, da ga vsak lahko nabere največ dva kilograma, že načrtuje, kako bo zadostil predpisom. »Če bo treba, bom na akcijo nabiranja mahu povabil vse prijatelje in znance.«

Vinko postavlja jaslice približno od tri do štiri tedne, a v glavi jih »nosi« vse leto. Tudi potlej, ko so že postavljene, vsak dan kakšno figuro prestavi. »Ja, tudi moje jaslice so gibljive,« pravi Vinko, zadovoljen, da si jaslice vsako leto ogleda veliko ljudi in da se vračajo tudi tisti, ki so jih že videli. Najbolj je vesel slepe Marjance iz Semiča, ki jaslične figure prepoznava z otipom, pa fantiča iz Kranja, ki gre po njegovih stopinjah in vsako leto postavi doma večje jaslice. »Ko si ljudje ogledujejo jaslice, se mi zdi, da v jaslice odložijo življenjska bremena, ki jih stiskajo, tako da odidejo domov bolj zadovoljni, z več življenjskega optimizma,« ugotavlja Vinko in dodaja, da mu za jaslice in pogovor z ljudmi ni škoda časa.