V kraljestvu medveda

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 22. december 2014 / 12:22

Fridrihštajn (970 m) – Kočevska je pokrajina gozdov; in tudi medvedov. Vzpon na najvišje ležeči slovenski grad, kjer se je odvijala srednjeveška romanca med Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško.

Grad Fridrihštajn je nastal med leti 1423 in 1425. Zgradil ga je Friderik Celjski, sin celjskega grofa Hermana II, za svojo ljubico Veroniko Deseniško. Po smrti žene Elizabete Frankopanske se je z njo tudi poročil. Herman II. je poroki nasprotoval in je na celjskem sodišču najprej skušal doseči, da jo razglasijo za čarovnico. Ker mu to ni uspelo, jo je dal utopiti, sina zapreti, grad pa je porušil. Ko mu je umrl drugi sin Herman III., je Friderika izpustil iz ječe, le-ta pa je porušeni grad obnovil.

Danes je Fridrihštajn priljubljen cilj planincev in pohodnikov, kolesarjev. Vzdrževalna dela so rahlo zavrla njegov nadaljnji propad. Če se odpravljamo na izlet na Kočevsko, je prav, da se tudi malce predihamo, zato se bomo skupaj povzpeli na omenjeni grad, ki ima, mimogrede, celo nekajmetrsko zavarovano plezalno pot, dvakrat celo malce previsno. Kratko in sladko.

Po dolenjski avtocesti se zapeljemo do izvoza za Ivančno Gorico in Kočevje ter nadaljujemo proti Kočevju. Ko pridemo v Kočevje, iz krožišča zapeljemo na drugem izvozu – proti Delnicam. V naslednjem semaforiziranem križišču zavijemo desno proti Delnicam. Smo v centru Kočevja, kjer v križišču nadaljujemo levo proti Delnicam. Po dobrih 100 metrih vožnje zagledamo rjavo tablo grad Fridrihštajn, ki nas usmeri desno. Pripeljemo se na urejeno parkirišče, ki je tudi izhodišče kočevskih pohodniških poti. S parkirišča nadaljujemo po asfaltni cesti naravnost, nato pa nas smerokaz usmeri levo na Grajsko pot, ki pelje proti Fridrihštajnu in Livoldskem vrhu. Gremo mimo hiše, na koncu katere zavijemo levo in se začnemo zmerno vzpenjati skozi gozd. V pomoč so nam tudi zeleno-bele markacije; zelen grad na beli podlagi. Višje dosežemo širši kolovoz, ki nas pelje levo. Dosežemo makadamsko cesto, ki jo prečimo, in na drugi strani nadaljujemo v gozdu. Kolovoz je postal ožja planinska pot, odlično markirana. Sem in tja precej strm vzpon nas pripelje še do ene makadamske ceste. Tudi to prečimo, gremo nekaj korakov levo in nadaljujemo v smeri Livoldskega vrha. Vzpon postaja vse bolj strm, prečimo še eno gozdno cesto in v strmem vzponu nadaljujemo še čez eno gozdno cesto v smeri Fridrihštajnske stene. Bi šli po zavarovani plezalni poti? Lahko, vendar le, če imate s seboj čelado in samovarovalni komplet. Feratica je zelo kratka, a zato tudi sladka, saj je dvakrat celo malce previsno, predvsem pa izpostavljeno, ker gre direktno navzgor. Če se ne bomo vzpeli po ferati, gremo lahko tudi proti steni in malce pred vstopom v ferato zavijemo levo po lesenih stopnicah proti vrhu. Ferata nas pelje čez skobe, direktno navzgor. Zraven je jeklenica, ki omogoča samovarovanje, kar je dobrodošlo, saj je speljana pod dvema previsnima stenama. Ko smo iz skob zunaj, nas jeklenica pelje desno, nato pa spet levo in že smo na vrhu.

Na vrhu si lahko ogledamo obnovljeno in vzdrževano grajsko obzidje, razgled, ki nam ga kucelj ponudi, je pa edinstven, saj se pod nami razprostre gozdnata Kočevska regija. Ob lepem vremenu se vidijo Alpe, mi je na vrhu zaupal domačin, vesel, da jih obiščemo tudi Gorenjci, kljub temu da imamo svojih hribov dovolj.

Sestop poteka po poti vzpona, lahko pa izlet nadaljujemo na Livoldski vrh in se od tam vrnemo v Kočevje. No, pa še nekaj! Domačin mi je povedal, da se odsvetuje pohajkovanje po brezpotju in iskanje bližnjic, kajti tod okoli lazijo medvedi.

Nadmorska višina: 970 m
Višinska razlika: 510 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 1 / 5 (po ferati 5 / 5)