Lajf taprav

Skupina Špica je še pred letošnjim poletjem posnela simpatičen videospot za zelo dobro sprejeto pesem Lajf taprav. »Skladba govori o nostalgiji študentskih let, pripoveduje zgodbo, kako smo žurirali in hodili s šotori na morje – sicer z bolj malo denarja, a smo čez dan igrali kitare in zaslužili toliko, da smo si lahko zvečer privoščili 'lajf taprav',« razloži Zoran Poljanšek, član in tudi neke vrste glava skupine Špica, čeprav pravi, da se ne vidi ravno kot vodja skupine, saj so si fantje delo v skupini porazdelili.

»Lajf taprav je malce drugačna skladba. Ni ne polka ne valček, je poletna pesem z dodanim zabavnim ritmom. Besedilo za pesem je spisala Ana Ivančič, melodija pa je moje delo. Videospot smo snemali na divji plaži v Ankaranu, je pa precej hudomušen in v njem nastopa celo želva. Drugače pa je pesem pri publiki zelo priljubljena. Kadar nastopamo, se velikokrat zgodi, da ljudje prav zahtevajo, da zaigramo in zapojemo Lajf taprav.«

Danes Lajf taprav lahko slišimo tudi v remiks verziji, prav decembra pa so fantje izdali novo zgoščenko z naslovom Ko ljubezen daš nekomu. Posneli so jo v studiu Mihelič, na njej najdemo enajst pesmi: polke, valčke in tudi pop napeve. Namreč Špica ni čisto prava narodno-zabavna skupina, ker pri njihovih pesmih zasledimo tudi popovski zven. »Glasba, če je dobra, je ne glede na žanr dobra. Dva naših članov sva bila pred petnajstimi leti tudi v rokerskem ansamblu in morda zato včasih zvenimo drugače. V tej smeri smo sploh zelo odprti, saj ustvarjamo za takšno in drugačno publiko. Pravzaprav so naša ciljna publika kar vsi poslušalci: tako mladi kot manj mladi.«

Fantje so se preizkusili tudi v pisanju tekstov kot pri ustvarjanju melodij njihovih pesmi. Več so sodelovali pri melodijah, drugače pa poiščejo kakšnega zunanjega tekstopisca in mu predstavijo svojo idejo. »Če gre za lep valček, potem prosimo Bernarda Miklavca, ki to obvlada, za Lajf taprav pa smo uporabili popolnoma drug karakter pisca.«

Špico poleg Zorana sestavljajo še Ciril Spruk, Miran Hribernik in Gašper Plahuta; prav vsi pa prihajajo iz Tuhinjske doline in so tako inštrumentalisti kot pevci.

»Začetki Špice segajo v leto 2002. Najprej smo bili trio, potem po štirih letih kvartet, se ponovno vrnili na tri člane, od začetka leta 2014 pa smo ponovno štirje člani. Tako da smo bili najprej trio Špica, potem ansambel in nazaj trio, sedaj pa smo skupina,« pove Zoran.

Fantje so vsi šolani glasbeniki, zaključili so nižjo ali srednjo glasbeno šolo, Zoranov in Miranov oče pa sta bila tudi člana znamenite narodno-zabavne zasedbe – Ansambla bratov Poljanšek. »Moj oče je pri ansamblu še vedno aktiven, Miranov ne več. Zanimivo pa je, da so pred nastankom Poljanškov naši očetje celo nekaj časa igrali skupaj. Gašperjevega očeta pa lahko zasledimo tudi pri Klapi Mali grad. Verjetno igra tu vlogo tudi to, da je Tuhinjska dolina sorazmerno majhna, in tako kot so se med seboj poznali naši očetje, se tudi mi poznamo že od otroštva. V bistvu smo doma vsi v radiju desetih kilometrov.«

Skupina Špica poleti največ nastopa na veselicah. Ker so priljubljeni tudi na porokah, so prihodnje leto čez poletje že praktično razprodani, letošnji december bo tudi kar delaven, za silvestrovo pa bodo nastopili v Medvodah.

Festivalov so se udeleževali bolj na začetku kariere, sedaj, pravi Zoran, priložnost prepuščajo mlajšim, da se oni poizkusijo, da »lahko vidimo in slišimo kaj novega«.

Redni nastopi čez mejo jih niso nikoli toliko zanimali. V preteklosti so sicer imeli manjšo turnejo po Ameriki, svojo glasbo so predstavili tudi na turističnih dogodkih v Pragi, Beogradu, na Češkem, tudi v Nemčiji.

Njihova ljubezen do glasbe je že zdavnaj prerasla besedo hobi.

»Usklajevanje nastopov in vaj z družinskim življenjem ni enostavno, a na srečo imamo potrpežljive žene. Nekako nas razumejo, ker to, kar počnemo, je dejansko garanje. Bendi, ki so mislili, da je tovrstno ustvarjanje in nastopanje zabava, pa da še malo zaslužiš zraven, niso dolgo ostali na sceni. Tukaj je veliko odrekanja in glasbo moraš seveda imeti rad.«