Sveti Miklavž po svetu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 5. december 2014 / 09:53

Je Miklavž tudi drugod po svetu tako priljubljen kot pri nas? Odgovor pove, da je, zlasti v katoliških deželah, iz Nizozemske pa so ga že pred stoletji izvozili v Ameriko, od koder se je vrnil kot Santa Claus ali Božiček …

Miklavž obdaruje v katoliških deželah

»Sv. Nikolaj, ki mu pri nas navadno pravimo Miklavž, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov, v dobršnem delu katoliške Evrope pa ga med zimskimi svetniki po priljubljenosti ne poseka nihče. Zlepa se ni okrog kakšnega svetnika spletlo toliko legend kot prav okrog sv. Miklavža, osebe, ki bolj kot katera druga iz katoliškega svetniškega kroga simbolizira prijazno darežljivost, ki je v Evropi potem dosegla svoj vrh v Miklavževem obdarovanju otrok. Ne Božiček ne dedek Mraz ga nista izpodrinila pri ljudstvu, ki je do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika, ohranilo posebno ljubezen. Miklavž, ki ima svoj god 6. decembra, je svoj pomen v Evropi učvrstil tudi s tem, da se je povezal in prepletel z vrsto poganskih šeg, po zaslugi Holandcev pa je zašel tudi v Ameriko, kjer je iz njega nastala nova podoba o Božičku, vendar drugačnem, kot ga je bila vajena Evropa. A ni minilo dolgo, ko se je ameriški Božiček, ki je od Miklavža sprejel vrsto pomembnih lastnosti, in tudi ime, vrnil v Evropo, seveda najprej v Anglijo, kot Santa Claus; ime je nastalo iz besede sveti, 'santa' in Ni­cholas oziroma Nicolaus, seveda v skrajšani obliki.« Še posebej ga častijo Nizozemci. »Nadvse je priljubljen sv. Miklavž (Sinterklaas) na Nizozemskem. Tam še danes pripluje 6. decembra z ladjo in številnim spremstvom v amsterdamsko pristanišče, kjer ga pričakajo tisoči otrok. Župan ga odvede v mestno hišo. Sledijo mu črnci, Indijanci (vidi se, da so imeli Holandci bogato kolonialno preteklost), pravljične osebe, kamele in še kaj. Vzdušje z maržoretkami in godbo je čisto karnevalsko. Miklavž je bil, po njihovih predstavah namreč, vse leto v Španiji, kjer si je zapisoval v debelo knjigo podatke o otrocih. Zbirati mu jih je pomagal Zwarte Piet (Črni Peter), mali mavrski pomočnik. Slabo vedenje otrok si Sinterklaas zapisuje v rdečo knjigo. To pojmovanje najbrž izvira iz časov, ko so Španci zavzeli Holandijo …« In kako je drugod po Evropi? »V Nemčiji, podobno kot pri nas, meče sv. Nikolaj skozi okna jabolka in orehe. Na Nizozemskem jezdi konja in pride v hišo skozi kamin (to je po njem prevzel v anglosaškem svetu Božiček). V Angliji in Italiji otroci na predvečer obesijo svoje nogavice, in te so zjutraj polne sladkarij. Nemški otroci, ki jih ni obiskal živi Miklavž, so postavili svoje čevlje ali krožnik pred vrata, kjer so naslednje jutro našli jabolka, orehe, mandarine, pomaranče, marcipan …« Tako je v katoliških deželah. V protestantskih pa so miklavževanje tako rekoč prepovedali. »Obdarovanje se je preneslo na 24. december. Na Švedskem, na primer, ni ne duha ne sluha o Miklavžu; danes ga ne pozna nihče.« (Vir: Damjan Ovsec, Velika knjiga o praznikih) Naši otroci so jo v teh rečeh odnesli še najbolje. Še iz starih časov jih obdaruje Miklavž, v rdečih časih se mu je pridružil Dedek Mraz, v letih potrošništva pa še z zahoda uvoženi Santa Claus, v Božička preoblečeni ameriški Miklavž.

Sirski begunci v Grčiji

Ni dolgo, ko so nam spet pokazali enega tistih prizorov iz Sredozemskega morja, tokrat grškega, ne italijanskega: stara, odslužena barkača, polna sestradanih in bolnih beguncev. Manj znano je, kako ti begunci po »rešitvi« živijo v Grčiji. Navajam odgovor slovenske novinarke Katje Lihtenvalner. Kako je torej mogoče, da z njimi ravnajo tako slabo? »Mogoče je zaradi nas vseh. Mogoče je zato, ker to kot družba dovolimo in omogočamo. Ker nam je malo mar. Ker nas zgodbe tistih, ki so prebežali, da bi si zagotovili boljše življenje in so potem strpani v zabojnike, ne zanimajo. Ignoranca nas vseh je razlog za to, da namestitveni centri v Grčiji sploh lahko obstajajo. Pred nekaj leti sem naivno še verjela, da bomo z opozarjanjem na to problematiko dosegli, da bo grška vlada začela ukrepati. Danes vidim, da nas je takšnih tako malo, da so naši premiki neznatni in nepomembni. Ko sem poleti obiskala namestitveni center v Korintu, so domačini (in lokalna skupnost je prva, ki lahko odreagira) suvereno jedli suvlakije ter pili pivo pred z bodečo žico obdanimi nekdanjimi vojaškimi centri. Nemčija, druga svetovna vojna. Večina tistih, ki so živeli v neposredni bližini koncentracijskih taborišč, so trdili, da jim nacistična iztrebljanja in izživljanja niso bila znana.« (Vir: MMC RTV SLO)

O strahu in ljubezni

»Če se ničesar ne bojiš, tudi ne ljubiš nič. In če nič ne ljubiš, kakšno radost imaš v življenju?« Tole je pa izjavil škotski igralec Sean Connery (roj. 1930), najbolj znan po vlogah Jamesa Bonda. Že ve, zakaj.