Jaz, javna delavka

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 2. december 2014 / 10:27

Nikoli nisem premišljevala o tem, da bom delala v javni upravi, da bom javna delavka, iz javne hiše … Nisem razmišljala o tem, da se ljudje ločijo na tiste, ki delajo v gospodarstvu, in na druge, iz negospodarstva. Nisem razumela zavisti in namigovanj o tem, kako je moje delo lahko, bogato plačano in zagotovljeno. Mogoče sem izpadla iz tega sistema zato, ker sem delala osemkrat za določen čas, ker sem vedno nekoga nadomeščala in ker se že na začetku svoje kariere nisem usidrala za nedoločen čas, na določeno mesto. Vzela sem vsako delo, če­prav ni bilo v skladu z doseženimi nazivi, delala sem nočne, popoldanske in »vikend« izmene. Dala sem veliko časa in denarja za dodatno šolanje. Nihče me ni prosil, da bi se prekvalificirala, nihče se ni ukvarjal z mano kot s presežkom in nihče mi ni ponujal plačila, da bi se učila. Nikogar ni skrbelo, kako zaradi tega živi moja družina, in nihče se ni ubadal s tem, kako težko se je pripraviti na izpite, ko je glava polna drugih obveznosti. Namesto odobravanja, ker sem želela več, sem v okolici zaznavala nerazumevanje, saj bi bila dovolj ena šola, ena služba, en zavod za zaposlovanje.

Spoznala sem mnogo javnih hiš, različnega vodenja, kabinetnih in hladnih odnosov in ugotovila, da smo si ljudje v želji po preživetju zelo podobni. Zaradi moje (poklicne) usmeritve sem ostala javna delavka. Danes se počutim kot zločinka, ki jemlje kruh delavcu. Fuj, javna delavka. Čeprav je ta isti delavec dobil v svoji karieri več kot eno plačano ponudbo, da opravi dodaten tečaj, naredi višjo stop­njo šolanja, se nauči tujega jezika ... Čeprav je prav ta delavec užival prost konec tedna, medtem ko sem se jaz učila statistiko, socialno in razvojno psihologijo. Čeprav je bila njegova izbira poklica prav tako osebna odločitev, kot je bila moja. Z razliko, da sama nisem pričakovala, kako bo nekdo poskrbel zame. Ne takrat in ne sedaj. Zato nisem bila nikoli razočarana, ko se je iztekla doba za določen čas, saj sem vedela, da je bila za to napisana pogodba. Nisem računala na usmiljenje, ker smo živeli samo od ene plače.

Že mnogo let pred krizo sem preživljala svoje krize, vedno v iskanju dela. Pa takrat ni nihče vedel, kaj je brezposelnost. Izbrala sem poklic, ki ni obetal veliko delovnih mest. Ko sem to ugotovila, sem izbrala drugega, ta je bil sanjski. Ne zaradi počitnic in denarja, ampak zaradi zadovoljstva, ko delo postane užitek, izziv in večno učenje. Ker sem pri tem želela občutiti več svobode, sem pred štirinajstimi leti odšla med privatnike. Pustila sem delo v javni hiši in skozi leta spoznala blišč in bedo privatnikov. Beda je biti pošten privatnik v tej državi. Blišč je biti goljufiv privatnik v tej isti državi. Zaradi narave svojega dela sem se vedno vračala na kraj zločina in tako vedno znova pristala med javnimi delav­ci. Z večjim zavedanjem o tem, kaj je neto (haha) in kaj bruto (aha) plača. S spoznanjem, da je (tudi naše) neto izplačilo postalo premalo za dostojno življenje. Zato mnogi delamo dodatno, karkoli, kjerkoli. O tem se ne govori. Od tega človek postane zagrenjen. In občutljiv, ko drugi namerijo sulice v nas, kot da smo rejeni pujsi, ki pojedo vse v koritu. Nismo mi ti pujsi. Mi smo samo vladni pajaci in za lažje upravljanje so nas razdelili na pajace iz tovarn in na pajace iz javnih hiš. Prestavljajo nas na glavnem odru in zdaj enim in drugič drugim kažejo njihove grehe. Kako priročno. Ta igra je napisana in odigrana že davno. Izmislite si vendar boljšo. Igrajmo se igro resnice. Razkrijmo vse plače, dodatke, napredovanja, plačilo parkirnin, avtomobilov, stanovanj, telefonov in ostalih ugodnosti, ki jih imajo javni uslužbenci v največji javni hiši. Vladni uslužbenci. Jaz sem samo navadna javna delavka. Delavec, ki ste mu vzeli že vse, ne more biti moj sovražnik. Zasebnik, ki se bori za svoje plačilo, ne bo vrgel kamna vame. Brezposelna množica ni sestavljena samo iz delavcev, katerih tovarne so izginile. Mi, dragi moji, smo v enakem položaju. Zato ne sprašujte, kdo mora varčevati. Vsi vemo, kdo.