Z Afriko si delimo isti planet

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. november 2014 / 12:34

Oči in ušesa Boga: na nedavnem srečanju v Domu Janeza Filipiča v Naklem je humanitarni aktivist Tomo Križnar skupaj s soprogo Bojano Križnar Pivk ter z gostjo, aktivistko iz Sudana Samah Jamous, predstavil nevzdržne razmere staroselskih plemen osrednje Afrike, ki so že več kot desetletje konstantno podvrženi genocidu, nasilju in izkoriščanju.

Tomo Križnar, ki ga je mednarodna fundacija za etiko in ekonomijo Ethecon letos razglasila za prejemnika nagrade modri planet, s katero počastijo izredna človeška prizadevanja za ohranitev Zemlje, se že več kot trideset let osebno trudi za izboljšanje katastrofalne situacije v osrčju Afrike, sicer po naravnih dobrinah najbolj bogatega kontinenta, katerega pa naša, 'zahodna' civilizacija izkorišča na vsakem koraku, pred zločini nad tamkajšnjim prebivalstvom pa si politična srenja zatiska oči. Evropski in svetovni politiki, ugledni člani OZN, vsi po vrsti – tudi slovenska politika tu ni izjema – v soju medijskih žarometov obljubljajo pomoč in se zavezujejo k čimprejšnji rešitvi problema, vendar pa kmalu na vse te obljube pozabijo. O kompleksnem vojnem stanju ter genocidu nad afriškimi staroselskimi plemeni – predvsem nad plemenom Nube v Sudanu – je Križnar izdal mnogo knjig, posnel pa tudi nekaj presunljivih dokumentarcev, ki razkrivajo farso mirovnih sporazumov, zrežiranih s strani velikih sil. Ključna je genocidna mentaliteta arabske vlade, ki v spregi z zahodnimi – ter v zadnjem obdobju zlasti tudi s kitajskimi – politično-ekonomskimi korporacijami zaradi pohlepa po nafti, vodi in drugih naravnih dobrinah neusmiljeno iztreblja staroselce. Ti prebivajo na območjih, bogatih z naravnimi viri: v Nubskih gorah, Darfurju, Abjeiu in ob Modrem Nilu. Prav na ta območja pa so Križnar, Suleiman Jamous, humanitarni koordinator upornikov v Darfurju, in Klemen Mihelič, ustanovitelj humanitarne organizacije Hope, v zadnjih letih domačinom razdelili več kot tisoč malih kamer. Proti vojni so se odločili boriti s filmom: prav kamere so namreč tisto orožje, ki lahko s svojim nenehnim snemanjem zaščiti ogrožene Sudance.

Žal pa tudi kamere ne morejo preprečiti vseh zločinov. O enem izmed zadnjih je na srečanju v Naklem pogumno spregovorila Suleimanova triindvajsetletna hčerka Samah, ki je sicer v Kartumu končala študij medicine in je po poklicu zobozdravnica. V Sloveniji je skupaj s svojo mamo in bratoma, da duhovno – po sudanski tradiciji – podpira svojega očeta, ki je v bolnišnici. Samah še kako dobro pozna tamkajšnjo trpko situacijo, kjer vonj po krvi ostaja stalnica vsakdana. Tako so v noči na 1. november pripadniki sudanske vojske v kraju Tabit pri Darfurju, sicer nič večjem od Naklega, posilili več kot dvesto žena in otrok. Šestnajst tisoč vojakov OZN, ki imajo nalogo ščititi prebivalstvo, po grozovitem dogodku ni opravilo niti poštene preiskave. Predstavniki OZN v New Yorku trdijo, da nimajo dovolj dokazov. Večina svetovnih medijev – tako kot običajno – o tem novem grozodejstvu ni poročala.

Vsakodnevno izkoriščanje prebivalstva, ki sicer živi v sožitju z naravo, sta predstavila tudi Tomo in Bojana, ki sta ob fotografijah, ki 'povedo več kot tisoč besed', spregovorila o njuni zadnji odpravi v Sudan in Kongo. Večina moških – ter tudi žensk in otrok – je za dolar na dan prisiljena cele dneve v nečloveških življenjskih razmerah v domala nedostopnih rudnikih kopati rudo za imperialistične zavojevalce, ki nato to rudo drago prodajajo na zahodna tržišča, kjer jih uporabljamo za delovanje mobilnih telefonov ter drugih tehničnih aparatov. Kot del zahodnega sveta pa del odgovornosti za takšno stanje leži tudi na nas. »Uspešnost Slovenije ni odvisna od tega, kdo bo premagal koga med našimi hribi in 'gmajnami'. Vzpostaviti se mora nova zavest, da ne živimo v varnem bunkerju in da sta varnost in blaginja naših otrok odvisni tudi od sodelovanja z vsemi okrog nas, ki želijo isto dobro svojim otrokom. Ne trudimo se, da bi reševali prebežnike iz Afrike v Evropo. Zavzemamo se za to, da bi ti, ki bežijo pred nesmiselnimi vojnami in zdajle pakirajo skromne cule in gledajo čez Saharo in Sredozemsko morje, lahko ostali doma. Rojevati doma, delati in preživeti od dela svojih rok doma. To je pravica vsakega človeka na svetu,« sta na zatiskanje oči pred problematiko izkoriščanja črnega kontinenta opozorila humanitarna aktivista. Par se bo že kmalu skušal vrniti na oblegana območja v Sudanu z novimi kamerami. Posneti nameravata nov dokumentarni film, ki bo skušal prepričati, da tudi stroji lahko služijo človeštvu v pozitivnem smislu, ne pa ga zgolj zasužnjujejo in spreminjajo v robote.