Bolezen, priložnost za novo življenje

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. april 2014 / 13:22

Tatjana Sušanj je tri leta po možganski kapi nov človek. Polna življenjskega optimizma in radosti pravi, da ji je huda bolezen življenje spremenila na bolje.

Tisti rek, da je vsaka ne­sreča lahko tudi nova priložnost, se včasih zdi malce pocukran in sprt z mnogokrat težko resničnostjo. A življenje Tatjana Sušanj iz Kranjske Gore se je obrnilo prav tako, celo več: pravi, da zdaj živi precej lepše in polnejše življenje kot prej.

»Kot bi se vse zgodilo z razlogom,« opisuje čas pred tremi leti, ko jo je, takrat 43-letno, ob koncu delavnika za blagajno v eni od kranjskogorskih trgovin zadela možganska kap. »Postregla sem zadnjo stranko, zaključila blagajno, šla v skladišče in zaprla vsa vrata. Poklicala sem sina in ga prosila, naj pride po moj avto, ker sem bila iz trenutka v trenutek bolj nemočna. Čakala sem ga pred trgovino, in ko sta z ženo prišla do mene, že nisem več obvladovala telesa. Gašpr je po izobrazbi k sreči zdravstveni tehnik in je takoj vedel, kaj se dogaja. Odpeljal me je v zdravstveni dom, od tam pa sem šla z rešilcem v jeseniško bolnišnico. Časa, da bi me odpeljali v Ljubljano, ni bilo več. Življenje mi je rešila doktorica Arneževa,« opisuje dramatične dogodke tistega večera.

Po kapi je bila šest tednov v Splošni bolnišnici na Jesenicah, nato pa pol leta v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani. In prav tam je odkrila, da zmore več, kot si je kadarkoli predstavljala. Seveda je bilo težko. »Prve tedne presenetljivo sploh ne, čeprav so vsi okoli mene jokali. A ko sem pred odhodom v Sočo prišla za vikend domov, me je zadela realnost: zavedala sem se, kakšna sem odšla in kako nemočna sem se vrnila. Niti sedeti nisem mogla sama! In potem v Soči, ko sem gledala ljudi s cevkami in slino, ki jim je tekla po bradi … Takrat se je tudi meni podrl svet. Pa so me spravili pokonci, veste … Korak za korakom. Ljudje, ki so tam, dobro vedo, kaj delajo. Popolnoma se razdajajo pacientom. V tistih šestih mesecih, ki sem jih preživela med njimi, smo postali prava družina. Zato smo tudi mi, pacienti, dali vse od sebe. Niti enega ni bilo, ki ne bi napredoval. Domov sem šla s palico, samostojna in sposobna poskrbeti zase. Z zavedanjem, kje sem in kako gre življenje naprej.«

Seveda, pravi, brez družine ne bi šlo. Mož Simon je poprijel tudi za gospodinjska opravila, hči Manca in sin Gašpr ji prav tako stojita ob strani. Pa psička Hana, ki jo je dobila prav za motivacijo, da bo vztrajnejša pri gibanju.

V Soči je začela tudi slikati. »Vsega sem se morala učiti na novo: govorjenja, hoje, pisanja … tako sem s svinčnikom ure in ure prepisovala abecedo. Pa sem se naveličala in začela risati. Kar nekako po naravni poti sem šla od svinčnika k vodenim barvam, s katerimi sem natančno poslikavala glinaste figurice. Nato so mi dali risalni list, kasneje sem sama prosila za platno …« In so začele nastajati slike, ki so bile ves prejšnji mesec na ogled prav na Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani. Od ponedeljka, 14. aprila, bo nekaj njenih slik na ogled tudi v TIC na Jesenicah.

Pravi, da je njeno življenje zdaj mnogo bolj polno kot nekoč. Kvačka, izdeluje kape, vaze, nakit in ovitke za mobilne telefone. Bila je prvi prostovoljka v novem domu za starejše občane Viharnik v Kranjski Gori. »Morala sem trenirati govor. In če imaš pred seboj skupino desetih starostnikov, ti ne ostane drugega, kot da tekoče govoriš. Zdaj sem s tem prenehala, v Viharniku sem pa še zmeraj pogosto, ker tu obiskujem svojo mamo.«

Včasih je bila športnica, trenirala je plavanje. Tudi vsa njena družina je zapisana športu; mož Simon je bil hokejist, sin Ga­špr igra hokej v Franciji. In prav Francija ji je ponudila še eno potrditev, da zmore več, kot si je še pred kratkim predstav­ljala. Po obisku sinove družine je morala sama sesti na vlak in priti domov. Iz Strasbourga do Jesenic. Vmes je bilo treba nekajkrat presesti. Tudi če so se kdaj kolena od strahu malo zatresla, tudi če jo je zaskrbelo, ali se bo na koncu sploh pripeljala v pravo državo, ji je uspelo! Tako kot vsak dan od izbruha bolezni na­prej. Korak za korakom.

»Brez kančka zadrege lahko rečem, da sem srečna. Da je moje življenje zdaj mnogo bolj polno in umirjeno, kot je bilo pred boleznijo. Ljudem želim povedati, da ni konec sveta, če zboliš. Kot pravi tista pesem: življenje je lepo, če ga živiš … zdaj.«

Nekaj pa vendarle obžaluje in sicer to, da kljub temu, da je upokojena, ne more varovati svoje vnukinje Ele. Pa je tudi tu optimistična. »Saj bo šla tudi ona v šolo in takrat se bova skupaj učili. Tudi meni branje, pisanje in računanje še ne grejo, pa bova vadili skupaj!«