Viva Espanija!

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 6. november 2014 / 12:39

Teden dni sem preživela v Španiji, natančneje z dijaki smo bili v Soriji – 250 km severno od Madrida. Projekt Comenius se bo aprila letos zaključil. Udeleženci smo Poljaki, Nemci, Španci, Belgijci in Slovenci. Tema tokratnega Comeniusa je Sustainability – trajnostni razvoj. Včasih se sprašujem, kaj je največji doprinos tovrstnih srečanj? Resnično tema – kako skrbno in trajnostno upravljati z vsem, kar nas obdaja, energijo, naravo, odpadki, potrošnjo … – ali kaj drugega? Zdi se mi, da največ pridobijo dijaki, ko jim gostiteljske družine za en teden odprejo svoj dom, razkrijejo njihovo življenje, kopalnice, hrano, prosti čas … Niti doma niti v šoli ne uporabljajo copat, jedo veliko in pozno, meso in ribe. So glasni, odprti, kar naprej se objemajo in smejijo. Šole niti slučajno niso tako lepe, urejene in dobro opremljene kot naše. Dijaki nimajo toplega obroka, malico prinesejo s seboj ali jo kupijo v kantini. V šoli so od 8.15 do 15. ure. Mnogi takoj hitijo v glasbeno šolo, na trening ali na drugo popoldansko aktivnost. Torej imajo otroci prvi topli obrok zvečer. Za nas skoraj pogubno, tam pa ravno tako živijo. Soria je je majhno mesto, vendar so ulice polne. Zvečer vse oživi. Ob 22. uri je bil trg poln ljudi. Moja hotelska soba je bila ravno nad trgom. Do druge ure zjutraj je bilo slišati vrvež. Skozi mesto teče reka Duero. Šele sredi tedna sem spoznala, da se taista reka izliva v Atlantik v Portu na Portugalskem. Kakšno naključje. Tam sem bila pred osmimi leti z drugim Comeniusovim projektom. Torej spremljam sedaj to ibersko lepotico v njenem zgornjem toku. Ta reka je navdihovala pomembnega španskega pesnika 19. st. Antonia Machada. Res je bilo lepo tam ob reki. Breze, vrbe in topoli so se nagibali nad vodo in se v njenem odsevu kazali v svojih prelestno lepih jesenskih barvah. In kamorkoli v Evropi prideš, ne moreš mimo cerkva, svetnikov in zavetnikov. V Španiji je močno prisoten vpliv Arabcev, ki so jih šele 1492 pregnali čez Gibraltar. S preganjanjem Arabcev se je širilo krščanstvo. Za vsakih 100 kristjanov so postavili novo cerkev. Tako jih je bilo v srednjem veku v mali Soriji kar 36. Danes smo občudovali le največjo v njenem romanskem slogu. In kako je s tem danes? Po tem, ko so 1975 Francu spodnesli noge, je Španijo preplavil val svobode. Sproščenosti. Mnogokrat pa tudi odkrit upor proti diktaturi in vsem, kar je z njo povezano. Kot povsod. Bolj ko trdno vzmet tiščiš skupaj, dlje jo bo odneslo, ko bo pritisk popustil. Dijaki kličejo učitelje po imenu, pravijo da je to od padca Franka dalje. Spomnijo se tedanje šole, ki niti slučajno ni bila tako sproščena, kot je danes. »Ola Lola,« so klicali dijaki in nihče se ni pritoževal nad disciplino ali kazal težav z avtoriteto. Pač pa so na uvodno srečanje prihrumeli šolski inšpektorji, uradniki, ljudje z ministrstva, govorili, se slikali, rokovali. Bili smo v treh časopisih. Tudi k županu na sprejem smo morali iti. Na eni strani sproščenost, na drugi velika birokracija, uradništvo, ki je pogosto pomembnejše od same vsebine. (se nadaljuje)