Slavko je odšel med nesmrtne

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / petek, 3. julij 2015 / 22:07

Njegova zapuščina je veličastna. Urejena rojstna domačija v Begunjah, ki je postal že za časa njegovega življenja romarski kraj, muzej, galerija in glasbena šola, festival Avsenik, tekmovanje harmonikarjev, pa nad 750 viž, ki sta jih napisala skupaj z bratom Vilkom.

Begunje – Težko bi našli Slovenko ali Slovenca, ki mu ne bi ob vesti, da je umrl Slavko Avsenik, zastal korak ali beseda. Pa ne samo pri nas doma, ampak povsod tam, kjer je izvirna Avsenikova glasba našla poslušalce, občudovalce in posnemovalce. Umrl je nesporni glasbeni talent, ki se je brez glasbene izobrazbe, ampak z garanjem dvignil med glasbene legende. Slovenija ne premore veliko takih glasbenikov, pa tudi drugje bi jih težko našli. Bil je, kot je zapisal moj prijatelj, pisatelj, izvrsten poznavalec Avsenikov, pisec besedil tudi za njegove viže in časnikarski kolega Ivan Sivec, skupaj z leto starejšim bratom Vilkom glasbena legenda iz Begunj.

Glasba mu je bila položena v zibel. Mama Marija in oče Ivan sta se navduševala za glasbo in sama tudi kdaj kaj zaigrala. Zato sta tudi pri otrocih Janezu, ki je bil rojen leta 1926, Majdi, rojeni leta 1927, Vilku, rojenemu leta 1928, in Slavku skušala vzbuditi zanimanje za glasbo. Begunjski organist Ciril Zrnec jim je dal prvo glasbeno lekcijo. Bili so izredni učenci. Vsak je dobil svoje glasbilo: Majda citre, Janez violino, Vilko klavirsko harmoniko, Slavko pa diatonično. Nastal je Jožovčev hišni ansambel, ki je pogosto igral pod kostanji na gostilniškem vrtu.

Morda sta se že na domačem vrtu Vilko in Slavko odločila, da bosta glasbenika. Slavko je hotel ostati samouk in je ure in ure preigraval posamezne viže. Postal je opažen. Vilko pa je odšel v Ljubljano, najprej na študij prava, nato pa na Akademijo za glasbo, kjer se je izšolal za vrhunskega klarinetista in saksofonista. Slavko je kasneje večkrat povedal, da je bila to zmagovalna kombinacija. Če bi bila oba samouka ali oba akademska glasbenika, edinstvene Avsenikove glasbe, melodičnosti in zvoka ne bi bilo. Junija leta 1952 se je Slavko poročil. Za ženo je izbral Brigito Dolinšek, hčerko gostilničarja pri Sveti Neži ali na Brezjah nad Tržičem. Nekaj časa sta celo vodila gostilno, po Slavkovi zaposlitvi v tekstilni tovarni Tonosa (Slavko je bil izučen tekstilec) pa sta se preselila v Ljubljano. Tu se je začelo novo slavno obdobje Slavkovega in posredno tudi Vilkovega glasbenega življenja.

Leto 1953, rojstvo Avsenikove glasbe

Samo nekaj mejnikov. Aprila leta 1953 je Slavko prvič v živo zaigral na Radiu Ljubljana, najprej sam, potem pa skupaj s tenoristom Francem Korenom, kasnejšim članom njegovega ansambla. Leto 1953 štejemo za rojstno leto Avsenikove glasbe. Še isto leto je prvič zaigral Trio Slavka Avsenika, v katerem so na povabilo brata Vilka, takrat že uglednega glasbenika in člana radijskega orkestra, igrali kitarist Leo Ponikvar in basist Jože Kelbl, občasno pa tudi kitarist Mitja Butara in basista Borut Finžgar in Miško Hočevar. Leta 1954 sta prišla Slavko in Vilko na dan z novo idejo – s kvartetom, v katerem bodo poleg harmonike še bas in na novo trobenta in klarinet. Nastal je Gorenjski kvartet, ki je z Avsenikovimi vižami kot Iz Bohinja, Veseli svatje, Rezka, Kmetič praznuje, Večer na Robleku in seveda na Golici osvajal poslušalstvo. Vrstila so se prva snemanja in potovanja na tuje. Na ovitku plošče je bilo prvič zapisano Oberkrainer Quartett, zaradi česar so nekateri doma zagnali vik in krik, da so izdali domovino. V letih 1955 in 1956 pa je nastal Kvintet Avsenik, v katerem je bil znova kitarist Leo Ponikvar. Pevca sta bila Danica Filipič in Franc Koren, občasno pa Marija Ahačič – Pollak, Sonja Hočevar, Jelka Cvetežar in Marinka Grajzar. Okrog leta 1960 so se začela najbolj slavna leta Avsenikovega ansambla. Trajala so 30 let, do junija 1990, ko je bilo konec javnih nastopov. Z delom pa je začel studijski ansambel. Ta je deloval do leta 1994, ko je Avsenikova glasba slavila štiridesetletnico.

Glasba je ostala še naprej del Slavkovega življenja. Skupaj z Vilkom in sinom Slavkom je pisal za ansambel Gašperji, Gorenjski muzikantje, za Hišni ansambel in zadnja leta za ansambel svojega vnuka Saša, na katerega je bil neizmerno ponosen, vendar kritičen. Melodije so mu vrele iz duše. Zapisoval jih je z znaki, ki jih je poleg njega znal brati le brat Vilko, ki jih je spremenil v notni zapis. Napisano je zaigral na klavir ali na harmoniko. Nekaj lepih melodij je napisal za svojo ženo Brigito, ki je imela pomembno vlogo tudi v glasbenem življenju Avsenikove družine.

Slavko in Vilka sta vabila v ansambel same odlične glasbenike in pevce. Imela sta nos za kakovost in za vtis na občinstvo. Poleg Franca Korena sta bila Avsenikova pevca Alfi Nipič in v studijskem ansamblu tudi Stane Vidmar. Pevke so bile Danica Filipič, Jelka Cvetežar, Sonja Hočevar, Marija Ahačič – Pollak, Ema Prodnik, Joži Kališnik in Jožica Širca – Svete. Kitaro so igrali Mitja Butara, Hervin Jakončič in Renato Verlič, najdlje, kar 36 let, pa Leo Ponikvar. Med klarinetisti je najdlje igral Albin Rudan, kar 30 let, prva tri leta pa je bil klarinetist Vilko Ovsenik.

Avsenikova glasba je univerzalna, vsem razumljiva, vendar zahtevna za izvajanje. Najbolj znana viža je Golica, ki jo je Slavko napisal leta 1954, Vilko pa jo je takoj prenesel na notno črtovje. Polka je bila leta 1955 posneta na radiu Celovec, kjer so imeli takrat najmodernejšo opremo, ki je igro trobente in klarineta spremenila v pritrkovanje begunjskih zvonov. Golica je postala viža stoletja in je posneta v nad 400 verzijah. Znana je pod imenom »Trompetenecho«. Slavko je zanjo dobil Zlatega leva, najvišje priznanje Radia Luxemburg.

Slavko Avsenik je umrl. S tem je stopil med nesmrtne, prav tako kot njegova glasbena pravljica.

Slavko bo pokopan v Begunjah

Družina pokojnega Slavka Avsenika sprejema številna sožalja ob smrti nepozabnega glasbenika, ki zaradi vsega, kar je z glasbo storil za Slovenijo, zasluži naše spoštovanje in trajen spomin. Med drugim ga je izrekel tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Pogreb pokojnika bo v torek, 7. julija, v Begunjah. Od njega se bo mogoče posloviti od 9. ure naprej na njegovem domu, kjer se bo mogoče vpisati v žalno knjigo. Žalna knjiga bo v ponedeljek, 6. julija, med 8. in 15. uro odprta tudi na radovljiški občini, saj je bil Slavko Avsenik od leta 1997 naprej častni član občine Radovljica. Ob 16. uri bo v begunjski cerkvi žalna maša, potem pa se bo začel pogrebni obred. Leta 2013 so na krožišču pri avtocestnem izvozu za Lesce postavili spominsko obeležje Avsenikovi glasbi. Slavko je takrat globoko ganjen povedal, da je spomenik tudi zahvala in priznanje vsem, ki so sodelovali z njim, in poklon vsem ljubiteljem narodno-zabavne glasbe.