Korenine in semena človeštva

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 3. julij 2015 / 11:00

Tomo Križnar, svetovni popotnik in humanitarni aktivist, ravno danes prejema nagrado državljan Evrope. Z dobitnikom, ki bo novembra v Berlinu prejel tudi letošnjo nagrado ethecon fundacije Blue Planet za etiko in ekonomijo, smo se pogovarjali na njegovem domu v Naklem, v družbi žene Bojane in darfurskega prijatelja, humanitarnega koordinatorja Sulejmana Jamousa.

Poznavajoč vaše poti po svetu in zavzemanje za domorodno prebivalstvo zlasti na afriškem kontinentu bi dejali, da ste bolj državljan sveta. Kako se vidite sami?

»Zaradi desetletij potovanj in življenja, preživetega med ljudmi po vseh kontinentih, se najprej čutim kot človek in šele nato kot oseba, omejena s pripadnostjo Evropski uniji. Povsod po svetu sem poleg gorja, nasilja, zlorab našel tudi lepo, plemenito in žlahtno in to mi daje kurs, da se moram potegniti za ljudi kjerkoli že, če ti po krivem trpijo v nesreči. Največ pa sem s tistimi, ki so najbolj povezani z naravo in najbolj socialni in najbolj ponosni – a ko se srečujejo z nami, ki nas vodi predvsem dobiček, zato tudi najbolj ranljivi. To so staroselci, indigeni, aboridžini in preživeli afriški domorodci, ki jih večina Evropejcev vidi posplošeno kot divjake. Tako zaradi stare antropologije, ki nam je omogočala videti sebe kot superiorne. Tako smo opravičili svoje gospostvo in izkoriščanje.  Če so to divjaki, je bil tudi moj oče divjak in tudi jaz sam sem divjak.«  

Kako sprejemate nagrado evropskega parlamenta, ko ste v isti sapi zelo kritični do politike Evropske unije, zlasti do njene politike do beguncev z drugih kontinentov?

»To se ne izključuje. Evropa je slednjič zibelka človekoljubnosti in humanizma, tu je nastal Rdeči križ, rodile so se osnovne ideje človekovih pravic, tu so živeli pogumni ljudje, ki so razmišljali in raziskovali prek plašnic kulture tistega časa: Freud, Jung, Fromm in še mnogi drugi, ki  niso sledili politiki kolonializma, ki je povsod drugje videla same barbare. Tudi sam se vidim v družbi teh Evropejcev in sem kritičen do Evrope ekspanzionizma, ki ima na vesti od petdeset do sto milijonov pobitih domorodnih ljudi v zadnjih petsto letih, da je potešila svoje apetite po zemlji, zlatu, mineralih, nafti ... Ko sem potoval po svetu pred tridesetimi leti in ko potujem danes, je velika razlika v dojemanju nas Evropejcev. Danes nas imajo vsi za ekspanzioniste in težko dopovem  nekomu v Afriki ali Južni Ameriki, da nisem agent neke korporacije s sedežem v Evropi, ki išče kadre, da bi jih podkupil in prek njih prišel do naravnih virov, ki jih civiliziran svet potrebuje, da jih predeluje v izdelke, ki nam prinašajo udobje.«

Zelo ste povezani predvsem z domorodnimi ljudmi v Sudanu, z Nubami, z ljudmi ob Modrem Nilu ...

»Domorodni ljudje v Nubskih gorah in Komoganzi so najbolj nedolžni, so naše korenine in naša semena. Živim z njimi v njihovih kočah, jem njihovo hrano, pijem njihovo vodo, zbolevam za istimi boleznimi kot oni sami ... In z njimi bežim pred istimi ruskimi bombniki in kitajskimi migi v votline in lisičje luknje, z jokajočimi mamami in očeti  pobiram ostanke njihovih razsekanih otrok in jih pokopavam v prerane grobove. Z njimi živim v tesnem odnosu z naravo in zato vem, da imajo boljši odnos do ekologije kot mi v Evropi, ki smo danes močno oddaljeni od svojih korenin. Ker sem veliko časa preživel med staroselci, vem, da naravo dojemajo sočutno: v drevju ne vidijo le hlodov kot mi, ampak svoje brate in sestre, v živalih ne le zrezkov na kopitih, pač pa občutljiva bitja z neko drugo zavestjo. Vedo, da so odvisni od narave, tako kot mi v svoji kulturi in političnem in gospodarskem sistemu verjamemo, da smo odvisni od supermarketov, služb, bank, zavarovalnic. To najbolj koristi kapitalu, ki želi, da naši ljudje hitijo za korenčkom v želji vse uživati tukaj in zdaj in bežijo pred palico in strahom, da bodo sicer padli nazaj v revščino. Kar vse načenja planet in tudi nas same. Staroselci imajo ohranjene stare modrosti, zakaj ne smejo posekati dreves in zastrupljati vode, čutijo svojo soodvisnost od narave in živijo v skladu z njo. V naših ekoloških stiskah nas lahko prav oni spet naučijo, kako naj tudi mi živimo z naravo, kako naj gledamo na rastline, živali in drug na drugega.«

Vse več ljudi z drugih kontinentov beži prek morja na naš prag. Ne verjamete, da je rešitev za begunce, da jih sprejmemo v evropskih državah?

»To ne rešuje problema tam, kjer je. Če Evropa ne bo nehala podpirati afriških diktatorjev, ki za korporacije s sedeži v Evropi in Ameriki kradejo domorodnim ljudem naravne vire in jih še naprej poskušali  za naše neokolonialne interese zadrževati v mejah, ki so jih kolonialni gospodarji potegnili pred sto leti, nam bodo begunci iz neskončnega trpljenja stolkli veliko več kot lahko jaz sam. V svoji hiši v Naklem imamo že šest let begunce, imeli smo jih že štirinajst naenkrat. Imamo izkušnje, s kakšnimi travmami prihajajo, kako agresivni znajo biti in kako bi namesto roke, ki jim jo nudiš, zgrabili celo ramo in tudi telo. Ti  ljudje pri nas trpijo, so depresivni,  se ne stapljajo z okoljem in ne morejo sprejeti naše kulture, ki je za njih dekadentna. Zato ni rešitev, da ti ljudje bežijo k nam, pač pa da jim nova mednarodna politika omogoči, da ostanejo na svojih domovih, kjer bodo preživeli od dela svojih rok, z ostalim svetom pa jih povežimo z vsak dan cenejšo digitalno tehnologijo.«  

Kako torej zaščititi domorodna ljudstva?

»S pomočjo nove antropologije. Ki lahko pomaga modernemu človeštvu na območjih, kjer domorodna ljudstva bivajo po svojih staroselskih zakonitostih, vzpostaviti transnacionalne naravne parke. Ne mislim rezervatov kot v Ameriki in Avstraliji, ampak nekaj podobnega, kar se zdaj razvija sredi vojne v muslimanskem Afganistanu. Čuvajo ga ženske, a ni to zanimivo? Tako kot smo zaščitili gorile v Kongu in slone v Južnoafriški republiki, je mogoče zaščititi tudi najbolj nedolžne ljudi sredi vojne v Sudanu, da bodo lahko ostali na zemlji svojih prednikov in se sami odločali, kaj bodo sprejeli od nas 'civiliziranih' in kaj ne. Moderna tehnologija se lahko uporabi za čuvanje miru in dostop do zakladnice znanja vsega človeštva, kjer bodo sami našli in se znašli, kako preživeti v vse bolj zaostrenih razmerah na planetu. Mislim na drone (brezpilotna letala s kamerami) in satelitske povezave na svetovni splet. S Klemenom Miheličem, ustanoviteljem nove humanitarne organizacije H.O.P.E., ki zbira prispevke za ta način pomoči prostovoljno in brez dobičkov, z mojo ženo in somišljeniki v Ustanovi Tomo Križnar poskušamo točno to. Prosim, pridružite se nam.«

O domorodnih ljudeh in potrebi po njihovi zaščiti pišete v svojih knjigah in filmih. Ali spet nastaja kaj novega?

»Vzporedno nastajata dve knjigi, ki naj bi izšli jeseni, Bojanina in moja. Svojo, po kateri v sodelovanju z režiserko Majo Weiss nastaja tudi film, naslavljam Droni nad koreninami človeštva.«

Bojana (učiteljica in novinarka) pa doda: »Preden sva šla s Tomom v Nubske gore, sem otrokom tretjega razreda naročila, naj napišejo vprašanja za nubske vrstnike. Zbrali so sto vprašanj, od tega, kako si umivajo zobe, kaj jedo, kako se šolajo, kakšne so njihove igrače ... Odgovore sem zbrala in dokumentirala, nekaj odgovorov skupaj s fotografijami, ki sva jih s Tomom posnela na poti, je že vključenih v razstavo, ki sedaj potuje po Sloveniji in se je pravkar končala na osnovni šoli v Naklem ter se seli v logaško knjižnico. Razstava Ali je lahko življenje pod istim soncem res tako drugačno primerja življenje in vrednote naših in tamkajšnjih otrok. To bo zajeto tudi v knjigi, ki bo skušala našim otrokom odpreti oči, da jim bo mar za vrstnike drugod in da bodo spoznali, kako pomembno je, da skrbimo drug za drugega.«

Predstavili smo vam le delček vsega, kar v tem trenutku delamo, da bi zaščitili korenine in semena človeštva, več podrobnosti o našem delu pa preberite na www.tomokriznar.com.