Nominator

Zdaj, ko se ponekod poslavljamo od starih županov in si počasi obetamo novih, se lahko mirno posvetimo novim izzivom. Martinovanje, vseslovenski vinski praznik, je prav tako za nami in po letu dni se je »vinoljubcem« v Ljubljani predstavil 9. Slovenski festival vin. Če smo lani ob koncu osmega pomenkovali in razmišljali, da festivalu nekaj manjka, da se mu ne obeta kaj prida, če organizator medse ne zmore privabiti naših vinarskih zvezdnikov, priznanih na zahtevnem svetovnem vinskem trgu, potem gre priznati, da je letos uspelo prav to. Na festivalu se je predstavila domala vsa ekipa vinarjev, o katerih pišejo in jih ocenjujejo v prestižnih angleških revijah Decanter ter Wine & Spirit in ameriškem magazinu Wine Spectator. Pred natanko desetimi leti se je tudi pri nas ekipa okoli Igorja Saviča, takrat še urednika tednika Stop, odločila, da nameni medijsko oceno slovenski vinski zgodbi. Letošnja zgodba ocenjevanja za medijski Bakhus je izzivala z naslovom: Ali gresta hedonizem (gr. hedoné – uživaštvo, ugodje, čustveno uživanje) in odgovornost skupaj? Predstavniki dvajsetih medijskih hiš so čustveno in odgovorno izbrali vinske vzorce v tri kategorije. Igor Savič, zdaj šef kabineta pred dnevi odstavljenega Jožka Čuka na GZS in Dušan Brejc, direktor Vinske družbe Slovenije, pred tem imenovana Poslovna skupnost za vinogradništvo in vinarstvo, ustanovljena leta 1969, sta podelila nagrado za medijsko najbolj všečno vino iz štajerske kleti Dveri Pax, za chardonnay-šipon, suhi jagodni izbor. Škoda, ker iz osebnih razlogov »odstopljenega« enologa Ericha Krutzlerja, ni bilo v družbi nagrajenih. Velik in iskren aplavz pa si je prislužil drzen vinar Oton Reya iz Kozane v Brdih, ki je prejel Bakhusa imenovanega »vzhajajoča zvezda«. Dodali so mu še kompliment: Pred nami je vinar z vizijo! In zares je veljalo pokusiti njegov merlot, sicer visoke alkoholne stopnje, ampak zelo pravega, uživaškega okusa. Bravo! Medijski Bakhus za posebne dosežke je letos pripadel Marjanu Simčiču s Ceglega v Brdih. Tisti, ki spremljamo vinsko zgodbo bolj natančno, bi seveda rekli, ja, kdo pa, če ne »Marjunče«. O Simčičevi liniji vin, Teodorju, Leonardu, rebuli, enostavno ne gre besedičiti. Najbolj zaležejo vsa letos dobljena priznanja na prepolnem, zahtevnem svetovnem trgu strogih norm. Seveda je bil Marjan Simčič, sicer povsem prevzet nad nogometom, ki ga že igra tudi sin Leonardo, ob prejetju Bakhusa – boga vina, plodnosti in veselja, ponosen in vesel. Marjanova zahvala je šla simpatični ženi Valeriji, dekliško Kalan, sicer modni oblikovalki iz Maribora, ki pa je v imenu družine prevzela marketinški del posla v kleti. Očitno zelo uspešno. In praznika še ni bilo konec. Prav taisti dan je Valerija, v znamenju škorpijona, praznovala rojstni dan. In počil je Krug, prestiž francoske Šampanje. Čestitka gre seveda obema. Strokovno priznanje vinskih svetovalcev, ki delujejo pod okriljem Sekcije gostinskih delavcev pri GZS, ki jim predseduje Anton Magdič iz gostilne Ančka v Šenčurju, so letos namenili izbranim refoškom. Najbolj dopadljiv, pravilen in okusen je bil someljejem – vinskim svetovalcem, refošk Borisa Bordona iz Dekanov, ki so del Istrske vinske ceste. Boris Bordon se ob črnem primorcu lahko pohvali še z okusno malvazijo, vse bolj dopadljivo in modno belo sorto. In čestitka gre tudi Toniju Magdiču. Ne samo za izpeljano ocenjevanje v okviru 9. Festivala. Pred nekaj dnevi so praznovali že 17 let, odkar Ančka stoji v Šenčurju. Kot narekuje veselje bog Bakhus, je zanj poskrbela vedno odlična skupina Šukar, ki je godla pozno v noč. Ob nazdravljanju nagrajenih prvakov, prijateljev in povabljenih se je dalo slišati, da kdor pije vino, zlo ne misli in da je vino zagotovo darilo narave. Najopaznejši gost festivalskega druženja je bil veleposlanik ZDA, nj. eksc. Thomas B. Robertson z ženo Antoinette Scala Robertson, pri nas sta od leta 2004. V družbo organiziranih v združenje družinskih vinogradnikov in vinarjev Slovenije, ju je povabil predsednik in vinski zvezdnik Primož Lavrenčič – Sutor iz vasice Podraga v Vipavski dolini. Nastalo je prisrčno druženje in dalo se je slišati, kako gre veleposlaniku Tomasu Robertsonu slovenska beseda in koga vse že pozna po imenu in vinu. Aleš Kristančič –Movia je bil med tistimi, ki ga pozna diplomacija prek vina in uspešnega nastopanja na tujem, predvsem v Ameriki. Seveda so njegovi vinski aduti na tujem visoko ocenjeni, a Aleš še vedno skrbi za presenečenja in različna mnenja. Da se zaradi vina »praši« marketing. Njegov peneči favorit z imenom Puro znova razvnema. Zaradi nedegožiranja – odstranitve usedline kvasovk v steklenici po drugem alkoholnem vrenju, je bil Puro sem in tja moten. A še vedno okusen. »SAK« pa je nova Moviina metoda odpiranja z vratom steklenice navzdol, potopljenim v vodo. Ob odprtju zamaška, pritisk »izpljune« usedlino, ta ostane v vodi, peneče vino pa ostane bistro. Bistra ideja, ni kaj. Najbrž bi aplavdiral še samostanski kletar, menih dom Pierr Perignon, ki mu je v 17. stoletju nastalo prvo peneče se vino. Tudi največji slovenski »vinoslovec«, enolog, mednarodni ocenjevalec, dr. Dušan Terčelj si je zaželel pravega vina s še bolj pravim letnikom. In nasmejal Ines Markič, tržnico pri Movii, saj Velikega rdečega 96 ni bilo na »štantu«. Vprašanje, kje še je ta rdeči velikan. Dušan Terčelj pa je pred dnevi ugotavljal, katera od trt je starejša, tista v Mariboru ali naša, stražiška pri Anžovih pod Šmarjetno goro. O »slavnih« Čurinovih predikatih, letos nagrajenim z Decanterjevo plaketo za najboljšega v regiji, je šla beseda ob okušanju vina Roberta Gorjaka, prvega Slovenca z diplomo WSET – angleške prestižne vinske šole, in Slaveka Prapotnika, zeta Slavka Čurina, štajerskega vinskega zvezdnika, ki je s svojimi vini oral »vinske« ledine po Evropi. Svetovna zgodba, stara 50 let, začetek ima v 19. stoletju, in se zgodi vsak tretji četrtek v listopadu, pa se imenuje Beaujolais Nouveau. Že vsaj 10 let tudi pri nas. Vinski trgovec Jože Koželj z ženo Jano, iz Hiše dobrih vin iz Most pri Komendi je povabil v Dvorni bar v Ljubljano, kjer so v sod tamladega Francoza, ki ga naredijo iz trte gamay, slavnostno zabili pipico. Še en praznik več. Hedonizem, pa čeprav minister opozarja, da ni zdrav, če ga je preveč. Ali kot je zapisal pesnik Dragotin Kette (1876-1899), s kančkom dekadence: Daj mi, daj vinca, lepa točajka,… Čeprav je bil cviček bolj vince kot vino, mi ga je miss Tina Lah, Playboyjevo dekle leta 2005 z nasmehom v očeh, kot pristoji lepi točajki, dala kupico v užitek in radost. Pa saj zato so ga oni zgoraj naredili, kajne. Oni drugi pa so nam dali praznike. In tudi hedonizem je odgovorna reč.