Miha, koliko si pa ti star?

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 3. november 2014 / 12:12

Končno smo se dekleta dogovorila, da nek večer obiščemo Ljubljano. Sicer sveže samska kolegica pravi, da je zadnje čase tudi Ljubljana bolj 'za en drek', če iščeš princa svojih sanj, saj jih večina niti za kavo nima … Če drugega ne, smo si mislile, si privoščimo vsaj sproščen večer.

Mislim, da nisem sedela več kot petnajst minut in opazovala ljudi v lokalu, ko sem ga zagledala. Visok, sicer vitek, kar mene ne pri­vlači ravno, a vseeno je bilo na njem nekaj, kar me je strašno privlačilo od minute, ko sem ga uzrla.

Nasmehnil se je izza očal in čeprav načeloma tega ne počnem, sem vstala, se kot v transu odpravila do njega, ga vprašala, kaj pije. Pokazal je na vrček s pivom. Naročila sem pivo zanj in vino zase. Nekaj časa sva blebetala neumnosti, potem počasi začela ugotavljati, da imava podobne poglede na svet, podoben način življenja in oba velikansko željo po svobodi oziroma občutku, da si svoboden.

Izvedela sem vse o njegovih bratih, o tem, kako se je zaključila njegova zadnja ljubezen, zakaj želi kupiti stanovanje v Ljubljani, da obožuje vikend izlete v tujino in da je Dolenjec. Nikoli ne bi uganila, ker z enim samim izrečenim stavkom ni dal vedeti, da bi ne bil Ljubljančan. Arhitekt, glasbenik, ljubitelj dobrega vina in belgijskega piva. Izstrelila sem: »Kje hudiča si hodil toliko časa …?«

Pogovor je postajal iz minute v minuto resnejši, glede na to, kako sva se gledala, sem pomislila, ali je že dovolj spil, da bo zbral pogum in me enostavno poljubil. Bog si ga vedi, o čem sem tisti trenutek še razmišljala, se pa spomnim, da sem našla še čas in razglabljala nekje v malih možganih tudi o tem: gre za trenutno privlačnost ali ljubezen na prvi pogled.

Potem pa je prišel trenutek resnice. Za točilnim pultom je bila prijetna medla svetloba, ki so jo ustvarjale posebne luči, nakar se je Miha – kakor je bilo ime simpatičnemu Dolenjcu – opravičil, da mora na toaleto. Ko se je vračal, ga je rahlo oplazil žarek normalne sobne svetlobe in prvič sem pomislila, da je videti … deški.

Ne da bi hotela, sem ga vprašala: »Koliko pa si star, Miha?«

Smeje je odvrnil: »Kaj meniš?«

»Trideset si jih že bil?« sem bleknila na pamet.

»Dobro opazuješ,« je nadaljeval. »Malo manj.«

»Koliko, malo manj?« sem vztrajala.

»Ravno sem jih dopolnil sedemindvajset. Pa ti?« je s ponosom povedal, pomignil natakarju in me povprašal: »Boš še en kozarec vina?«

Meni se je kar zaletelo. Verjetno sem bila videti kot otrok, ki so mu iz rok izpulili najljubšo igračo.

»Jaz … mislim ... sem pa kar slabih petnajst let starejša od tebe.«

Vidno je bil šokiran, naslednji trenutek razočaran, potem žalosten. Začetna navdušenost je izzvenela. Zajela sva sapo, se zahvalila eden drugemu za prijeten klepet in se vrnila vsak za svojo mizo.

Kot da se ni nič zgodilo ...