Ob iztekanju življenja so potrebni mir, varnost, ljubi ljudje

Zdravnica Mateja Lopuh vodi ambulanto za zdravljenje bolečine v Splošni bolnišnici Jesenice in je hkrati državna koordinatorica za paliativno oskrbo. Vsakodnevno se srečuje s težko bolnimi, mnogim med njimi se življenje izteka. Njen mobitel je prižgan 24 ur na dan. A kot pravi, je to ne obremenjuje, saj so bolniki izjemno potrpežljivi in pokličejo res, kadar so v stiski. Zasebno je Mateja Lopuh mama štirih otrok.

Kakšno je delo zdravnice, ki vodi ambulanto za zdravljenje bolečine?

»Moje delo je zelo razgibano, saj v ambulanti obravnavamo bolnike z najrazličnejšimi kroničnimi bolečinami, izvajamo razne invazivne postopke za lajšanje bolečine, spremljamo bolnike po operativnih posegih, sodelujemo pri urejanju bolečine pri bolnikih, ki ležijo na oddelkih, in nenazadnje se ukvarjamo s paliativno oskrbo. V naši bolnišnici zelo zgodaj seznanjamo bolnike s paliativnim pristopom, ki ne pomeni samo, tako kot žal večina misli, skrbi za bolnike ob koncu življenja, ampak pomaga izboljšati kvaliteto življenja tudi po težki operaciji, zahtevni kemoterapiji ali obsevanju. Tako so bolniki hitreje na nogah in živijo kvalitetno življenje. Tako kot so potrdile velike raziskave, zgodnji paliativni pristop vpliva na kvaliteto življenja in ga tudi podaljša.«

Hkrati ste državna koordinatorica za paliativno oskrbo, kako razvita je v Slovenija ta vrsta pomoči neozdravljivo bolnim?

»Razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji je opredeljen z držav­nim programom, ki je bil sprejet leta 2010. Program je dober in predvideva razvoj takega načina oskrbe na vseh ravneh zdravstvenega varstva. Novost, ki jo vpeljujemo, je mobilna paliativna enota, ki presega okvire institucionalne skrbi. Naša bolnišnica je prva pristopila k osnovanju take enote, ki aktivno deluje od leta 2012. Bolnika spoznamo že v bolnišnici in ga spremljamo v domače okolje. Nadaljnje vodenje poteka v soglasju z osebnim zdravnikom. Osebni zdravniki na Gorenjskem imajo že zelo veliko znanja in večinoma sami vodijo bolnika, včasih samo s pomočjo telefonskih svetovanj. Model, ki smo ga razvili na Gorenjskem, je osnova razvoju v ostalih slovenskih regijah.«

Svojci pomembnejši kot najmodernejša bolnišnica

Neozdravljivo bolni so včasih umirali v bolnišnicah, zdaj pa gredo trendi v smeri, da bi ostali v domačem okolju, med svojci. Zakaj je to tako pomembno?

»To je pomembno pred­vsem z vidika bolnika. Večinoma nihče od nas ni ljubitelj bolnišnic in gremo v bolnišnico samo, če je res nujno. Strašen je občutek, da boš tam ostal za večno, nikoli več videl svoje postelje, nikoli več pil iz svoje najljubše skodelice, gledal skozi domače okno ... Svojci so pri tem izjemna pomoč, zato jim poskušamo pomagati, kolikor je mogoče. Učimo jih raznih spretnosti, ki jih potrebujejo pri negi bližnjega. Predvsem pa jim pomagamo vrniti zaupanje, da zmorejo veliko in da je njihovo delo v tem obdobju vredno več kot najmodernejša bolnišnica. Ob iztekanju življenja so potrebni mir, varnost, ljubi ljudje. To je obdobje močnih energij.«

Kaj pa v primerih, ko bolnik ne more ostati doma?

»Žal nekaterim vseeno ni dano, da bi ostali doma. Mogoče nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje, ali pa je taka oskrba preveliko breme svojcem. Takrat poskusimo z namestitvijo v domsko oskrbo, da bi se tam stkale vezi in bi umirajoči imel občutek varnosti. Vsi naši domovi za starejše občane imajo izjemen posluh in zelo dobro sodelujejo pri takih namestitvah. Tudi večina domskih zdravnikov je že končala izobraževanje iz paliativne oskrbe, kjer so si pridobili potrebno dodatno znanje.

Zelo pomembno je, da ne glede na to, kako se pot izteče, nikomur ne ostane občutek krivde, da nečesa niso zmogli ali da so svojega bližnjega razočarali. Tudi v takem primeru nudimo oporo in ustrezno svetovanje.«

Kakšna je vloga zdravil pri lajšanju bolečin neozdravljivo bolnih?

»Bolečina je pogost simptom napredovale bolezni, vendar je zmotno mišljenje, da se bolečina v zadnjem obdobju življenja lahko zelo poveča. Telo postopoma usiha in telesna bolečina se umika bolečini duše. Velikokrat se v bolečini kažeta strah, jeza in obup. Ko tako mešanico čustev pravilno prepoznamo, bolečino lahko obvladamo tudi na drugačen način. V timu imamo tudi psihologa, duhovnega spremljevalca in socialnega delavca, ki jih vključujemo glede na potrebe. Na Gorenjskem deluje tudi območna enota hospica in bolnik se lahko odloči tudi za takšno spremljanje. Naši bolniki se praviloma bolečine ne bojijo. Pomembno je, da so pričakovanja usklajena z možnostmi, ki jih zdravila nudijo. Uporabljamo pa tudi različne nefarmakološke principe: aromaterapijo, glasbo, kinezioterapijo ...«

V zadnjem času se veliko govori o hašiševem olju, ki naj bi ga užival že vsak drugi bolnik z rakom. Kakšne so vaše izkušnje in vaše stališče do njegove uporabe?

»Uporaba hašiševega olja je dobila neslutene razsežnosti. Preprodajajo ga takšni in drugačni pridelovalci konoplje. V medicinskem smislu uporabljamo zdravila, ki vsebujejo THC (to je učinkovina konoplje), za spodbujanje apetita, zmanjševanje slabosti po kemoterapiji in preprečevanje izgube telesne teže pri bolnikih, ki so okuženi s HIV. Kombiniran pripravek (THC in CDB) se uporablja za zmanjševanje spastičnosti (krčev) pri nekaterih živčnomišičnih obolenjih.

Večinoma pa naši bolniki uživajo hašiševo olje z namenom, da bi ozdravili rakavo bolezen. O taki učinkovitosti olja se seznanijo na osnovi posameznih zgodb, ki nikoli niso povsem transparentne. Zaenkrat pa pravih dokazov o učinkovitem zdravljenju ni. Sama nikomur ne branim uživanje tega olja, prosim samo, da mi o tem povedo, da lahko ostala zdravila potem ustrezno prilagodim. Ključno je, da se bolnik dobro počuti, ker je tako kvaliteta življenja mnogo boljša.«

Kako pogosto se po vaših izkušnjah bolniki zatekajo k alternativnim oblikam medicine?

»Zelo pogosto. V Sloveniji je to področje še vedno zelo neurejeno in bolniki so pogosto žrtve raznih 'strokovnjakov'. Velja pa poudariti, da mečemo vse oblike zdravljenja, o katerih se v Sloveniji ne učimo na fakultetah, v koš alternativne medicine. Nekatere metode so v svetu priznane ravno tako kot uradna medicina in se imenujejo komplementarna medicina. Bolnikom so dostopne tudi preko zavarovalnic.«

Strah jih je poti do tja

Strah pred smrtjo je verjetno eden največjih strahov vsakega posameznika. Kako se soočiti z njim? Na kakšen način se vi o tem pogovarjate z bolniki?

»Pogosto se govori o strahu pred smrtjo – pa večina naših bolnikov pove, da jih smrti ni strah. Strah jih je poti do tja, skrbi jih, ali bodo trpeli, ali bodo breme, ali bodo nemočni. Strah jih je izgube dostojanstva. Strah jih je izgube bližnjih, nekateri imajo velike občutke krivde, ker puščajo majhne otroke, ta krivda je še večja, če socialne, gmotne razmere niso urejene.

Z bolniki in svojci se že kmalu začnemo pogovarjati o tem. V življenju, ki ima omejeno število dni, je vsak dan, izgubljen v strahu, dokončno zamujen. Prizadevamo se, da strahove naslovimo in odpravimo, in omogočimo, da se življenje res da uživati vse do konca.«

Kako težko je vsakodnevno delati z neozdravljivo bolnimi, se vsakodnevno srečevati s smrtjo?

»Ni težko, je pa drugačno. Srečujemo se z najrazličnejšimi zgodbami, veselimo se majhnih uspehov, ki se mogoče drugim zdijo smešni. Pa vendar je uspeh, ko ti uspe po kemoterapiji spet pojesti celo kosilo, ne da bi ti bilo slabo; ko lahko prideš sam do ambulante, ne da bi ti težko dihanje vzelo vso moč, ko se spet sam pelješ z avtom ali greš v trgovino kupit kruh. To so male sreče, tiha zadovoljstva, ki pa jih moramo ceniti. Kljub težki bolezni imajo naši bolniki vseeno možnost, da svoje življenje osmislijo in ga živijo človeka vredno, za razliko od vseh tistih, ki umrejo nenadne smrti in ki nimajo nikoli več možnosti objeti svojih dragih, končati začetega dela, povedati, kaj mislijo in čutijo. In tega jih tudi učimo.«

Menda je vaš mobitel pri­žgan 24 ur na dan?

»Moj mobitel je res na vo­ljo 24 ur, pa ne čutim te obremenitve, saj so naši bolniki izjemno potrpežljivi in pokličejo res, kadar so v stiski. Pa še takrat počakajo, da je ura primerna.«

Zasebno ste mama štirih majhnih otrok, kako se z njimi pogovarjate o vaši službi?

»Moja družina je nehote vpeta v mojo delo zaradi telefonskih pogovorov, ki so jim včasih priča. Sicer se o službi doma ne pogovarjamo veliko. Vedo pa, da če me nekdo popoldne ali zvečer kliče na pomoč, je verjetno zelo bolan, in razumejo, da moram iti.«