V spomin: Paul Baumann

Besedilo: Pavel Rupar, nekdanji župan Tržiča
Kategorija: Tržič / ponedeljek, 27. oktober 2014 / 12:00

Dragi prijatelj, najprej iskrena hvala za vse, kar si naredil v svojem življenju za naš Tržič, lepo Slovenijo in tudi zame in mojo družino. Razdalja med Ste Marie aux Minesom in Tržičem je tebi pomenila le bežen sprehod do prijatelja, soseda, ki mu želiš reči dober dan, ga vprašati, če kaj potrebuje, in mu zaželeti vse dobro. Zate je bilo pomembno, da si užival v pomoči drugim in dobrih rezultatih dela in da si zadovoljstvo iskal v zadovoljstvu drugih. Paul, tako hudo mi je, ker si odšel.

A odšel si k svoji ljubljeni Mariane, soprogi, ki ti je pomenila največ na svetu, ti dajala oporo in pogum tudi takrat, ko si zaradi sovraštva in zlobe drugih trpel, zapuščal službe in funkcije, a se vedno znova vračal nazaj na odgovorna mesta, nazaj na vodstvo alzaške občine in širil svojo dobroto in vizijo daleč čez njene meje, k nam v Slovenijo, v nemški Bruchsall in drugam po Evropi, ki ti je bila res pri srcu. Tako kot moja domovina Slovenija, ki si jo vsa leta obiskoval skupaj z Mariane, zasebno ali v delegacijah svojega lepega mesta. Hvala ti za zvestobo, hvala, ker si bil edini v trenutkih osamosvajanja Slovenije, ki je ukrepal pri tedanjem francoskem predsedniku Mitterrandu, da je Francija Slovenijo kot samostojno državo med prvimi priznala. Slovensko državno odlikovanje, ki ti ga je podelil tedanji predsednik Kučan na mojo pobudo, je bilo premajhna zahvala za vse tvoje prizadevanje. Skromen si bil, največ ti je pomenilo prijateljstvo z ljudmi, z nami, ki smo uživali v tvoji družbi, se učili od tebe in te vzeli za svoj vzor. Tebe in tvoje mesto, ki je tudi meni dajalo navdih pri prenovi, pri oblikovanju podobe mest in vasi, rožah. Edino, česar si se res bal, so bili hinavci in zahrbtneži. Velikokrat si mi govoril o njih in me svaril pred takimi. Hitro si spoznal iskrenost in hitro si ugotovil, kdo ne pogleda v oči in kdo govori, ker pač mora govoriti. Imel si jih okoli sebe, naredili so ti veliko škode, a vedno si uspel premagati zlo in z lepo besedo in dejanji zmagati. Moj vzornik si.

Iskreno obžalujem, da nisem uspel priti na tvoj pogreb. Še novico, da si nas za vedno zapustil, sem izvedel šele danes, mesec dni po tvoji smrti, po tvojem pogrebu, celo po žalni seji Občinskega sveta Tržič. Obvestil me je najin prijatelj iz Ste Marie aux Minesa Armaund. Iz Tržiča in občine tega niso zmogli storili, čeprav sva dvanajst let sopredsedovala Komiteju pobratenja, bila župana pobratenih mest in prijatelja. To so vedeli. Armaund je jokal, kot joče prijatelj za prijateljem, kot jočem sam za teboj in kot si jokal ti, Paul Baumann, ko sem ti povedal, kje sem. Nisi mogel verjeti, si me pa zopet posvaril pred ljudmi in mi dal upanja. In zaupal, da nikoli nisi obupal in da nikoli ne boš.

Prijatelj moj, pridem na tvoj grob, še pridem kdaj v Alzacijo v Ste Marie aux Mines. K tebi, moj Paul, da se ti zahvalim osebno in ti rečem: na svidenje tam, kjer si sedaj skupaj s svojo ljubljeno ženo Mariane, kjer ni zlobe in sovraštva, le pesem in veselje, ki se prepleta z dobroto, ki si jo tu, na tem svetu razdajal med ljudi. Hvala Paul, ker si bil iskreni prijatelj moje družine in mene.