Ne nujno sodoben, bodi samosvoj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. oktober 2014 / 14:29

V Groharjevi galeriji je do sredine novembra na ogled odlična razstava akademske slikarke Tine Dobrajc z naslovom She(ep). Ob tej priložnosti je prejela tudi Groharjevo štipendijo, ki jo podeljuje Združenje umetnikov Škofja Loka.

Naslov vaše tokratne razstave je She(ep). Če ga iz angleškega jezika poslovenimo, bomo rekli: she kot ona, sheep kot ovca, je torej ep junaška zgodba?

»Tudi besedico ep sem vzela iz angleščine in sicer pomeni podaljšano igro (extended play). Nekoč v času vinilnih gramofonskih plošč so bile tako imenovane 'longplejke' (LP) in male singel plošče (EP). V naslovu se poigravam z današnjim stereotipnim pogledom na žensko. Sama pa sem ob tem razmišljala predvsem v smeri osvobajanja iluzij okrog ženske.«

Hkrati gre tudi za naslov osrednjega razstavljenega dela, dva krat tri metre velikega platna, ki ob vstopu v galerijo v popolnosti pritegne obiskovalčevo pozornost, lahko bi rekli, da mu »ukrade glavo«. Kako je slika med nastajanjem potovala skozi vaše misli?

»Med razstavljenimi deli je to moja zadnja slika. Najprej sem se odločila za velik format, za vrsto likovnosti, potem sem razmišljala o motivu. Na sliko sem hotela zreducirat vse, kar se je že lep čas nabiralo v meni. Ob posameznih slikah imam pogosto občutek, da sem z njimi lahko povedala le delček vsega. Hkrati sem v sliki želela tesneje povezati pripovednost in likovnost.

V suhoparnem likovnoteoretskem smislu sem se slike lotila kot stari mojstri, pazila sem recimo na dlani, kako bom oddaljila figuro glede na ozadje in podobno. Ob tem se v meni vse­skozi dogaja boj. Želim slikati lepo in lepe slike, ker pa je ustvarjalni proces vedno sestavljen iz kreacije in destrukcije, potem pride na plano tudi temnejša plat. Ta je podlaga za, lahko bi temu rekli, 'nasilen akt'.«

V podobi rdeče eksplozije, ki izbruhne med ovcami …

»Rože, ki navzven učinkujejo kot kri. V likovnem smislu je ta akt povsem slikarski, nasilne elemente, ki se vsilijo v sliko, pa dojemam kot medij, kot likovni ustvarjalni proces, kot reševanje slike iz realističnih spon in raziskovanje naprej. Kakšen teden dni sem gledala sliko brez rdeče intervencije in se me je lotevala groza, ker nisem vedela, kaj na njej manjka. Prepričana sem bila, da slika še ni končana. Na srečo nisem več taka, kot sem bila na akademiji, ko sem se zatekla v kot in delala sama s seboj, ampak sem sliko pokazala drugim. V Škofji Loki se mladi umetniki veliko družimo, dobivamo v ateljejih, razmišljamo o svojih delih in skoraj vsi so bili mnenja, da na sliki nekaj manjka.«

Ne dvomim, da ste na ta način tudi zaključili zgodbo s slike?

»Spojilo se je razmerje med likovnim in zgodbo. Pri slikanju imaš vedno občutek, da je tvoja vizija, kar bo na koncu nastalo, izčiščena. Pa ni tako. Zaradi likovnih vdorov se vedno zgodi nekaj, kar te včasih lahko zapelje v nepričakovano smer. Pravzaprav ti pri tem odgovarja sam medij. Ob sliki She(ep) je vseskozi potekal tudi dialog z velikim formatom. Mogoče je ta moja slika nekakšno post­moderno opravičilo za slikarstvo, ko vsem tistim, ki mislijo, da klasična slika umira, zakričiš, da ni tako.«

Na odprtju razstave in ob podelitvi Groharjeve štipendije vas je vaš mentor z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, škofjeloški rojak Herman Gvardjančič, označil za trenutno eno vodilnih ženskih slikark pri nas, hkrati pa povedal, da vaša umetnost v tem času na prvi pogled ni ravno aktualna, da pa mogoče odpirate novo slikarstvo. Je pri tem mislil na neaktualnost realistične slike?

»Govoril je tudi o tem, da se gredo mladi umetniki »telovadbo slogov«. Mogoče ob prvem vtisu moje slike, slikane na star način, res izpadejo neaktualne, poglobljen pogled pa, sem prepričana, je drugačen. Menim, da »tovarne« pridejo in grejo, to, kar slikam jaz, pa ostane. Sama nisem obremenjena s tem, da bom naredila sodobno sliko, da bom postavila razstavo sodobnih del. Žal pa je tako trenutno stanje, da moraš biti kot umetnik čim sodobnejši, sicer nisi zanimiv. To me iritira, zato odgovarjam na način, da slikam ovce in ženske z avbami, kar je lahko tradicionalno, če seveda ne bi bilo postavljeno v nekoliko drugačen kontekst. Mogoče je pa v tej »nedoslednosti« nekaj sodobnega. Umetniki naj bi delali umetnost, videe, slike, kipe, instalacije, ki bi jih sami radi videli v galerijah, in kar nekaj nas je takih, ki smo siti nasičenosti s tehnologijo, ukvarjanjem s proletariatom, industrijsko krajino, družbenimi razmerami in postavljanjem strojev v galerije. Naloga umetnika ni spreminjati družbo, ampak opozarjati na napake. Sama se zavedam, da ne bom spremenila položaja žensk v naši družbi, niti vplivala na to, kako se ženske počutimo v tej družbi ali v svojem telesu, lahko pa s svojimi slikami opozorim na to. S tem, ko sama postav­ljam žensko figuro v nepričakovano, mogoče celo bizarno situacijo, njen lik na neki način osvobajam.«

Na slikah pravzaprav upodab­ljate sebe?

»Ja, a tega dejansko nočem. Tudi na fotografskih predlogah, ki jih uporabljam pri slikanju, nisem jaz. Očitno je to naš slikarski kompleks, češ da smo najbolj vajeni sami sebe. Tega se sicer skušam izogibati, a kljub temu vedno do izraza pride kakšna tvoja karakteristika. Seveda ne izpostavljam identitete naslikanega, saj ne gre za avtoportrete niti portrete. Zato večinoma zakrivam obraz, ga obračam proč, v notranjost slike …«

Poleg platen in nekaj objektov predstavljate tudi videoinstalacijo, na kateri si ženski z avbo na glavi podajata skodelico mleka. Eden od obiskovalcev je po pozornem ogledu dejal, saj več polijeta kot pa ne ...

»Res sva s kolegico Morgan Tipping kar precej polivali, ha ha. Hodili sva v krogu in kakšna korenina je bila vmes. Najina želja je bila poigrati se z neko predvidljivo žensko ikonografijo, ki jo ženski določa družba, pri tem tudi mleko ni naključno. To, da se gibljeva v krogu, govori o tem, da ženska živi v neki rutini, da se ciklično ponavlja in je vpeta v za­ključen krog kljub takim in drugačnim emancipacijam. Z Morgan si mleko podajava kot mama hčeri, ta pa naprej svoji hčeri in tako naprej …«

Kako izbirate med umetniškimi mediji, kdaj se odločite za sliko, risbo z ogljem na tekstil in kdaj za objekt v prostoru, video …?

»Ne glede na to, s katerim medijem in s kakšno vrsto umetnosti se ukvarjaš, je pomembno, da takrat, ko imaš idejo, željo po določeni izjavi, ki bi jo rad podal, pri tem uporabiš pravi medij. Ne moreš namreč posiliti medija z izjavo, ki je ta kot tak ne bi prenesel. Če dobro izbereš, bo izjava najbolj ve hementna in likovno preprič­ljiva hkrati. Tako tudi sama delujem.«

Kako v današnjem času preživi umetnik vaše vrste, če vemo, da še tihožitja ne grejo preveč dobro v promet?

»Umetnik je danes celo podjetje, tovarna v eni osebi. Skrbiš za produkcijo, razvoj, računovodstvo, odnose z javnostmi, prodajo. Pet ljudi in poklicev v enem. Vedeti pa moramo, da te že produkcija zahteva celega. Če bi delala na pol, bi se to kaj hitro videlo. Rada delam scenografije za gledališče, poigravanje s prostorom mi je izziv, tu so še knjižne ilustracije, prijavljam se na razpise … Ko sem bila v najstniških letih, sem kolebala med slikarstvom in zobotehniko. Z drugim bi živela lažje, a se mi vseeno zdi, da sem pravilno izbrala. Če si zobotehnik, opraviš delo in si za to plačan, kot slikar že vnaprej veš, da za svoje delo najbrž ne boš dobil plačila. Torej ne delaš za denar, ampak delaš zato, ker moraš. Mi, ki še vztrajamo pri klasični sliki, smo si pri tem očitno izbrali še nekoliko bolj trnovo pot in se moramo venomer znova zagovarjati, zakaj smo toliko 'tradicionalni'.«

Tudi vaš življenjski sopotnik Mito Gegič je akademski slikar. Je to, da umetnik živi z umetnikom, prednost ali slabost?

»Definitivno v tem čutim zelo veliko prednost, še posebno, ker imava zelo podobne poglede na umetnost in enak princip delovanja ter izbor medijev. Zelo dobro je, če imaš varnostno mrežo, nekoga, od katerega odbijaš ideje, jih predebatiraš. Življenje bi bilo tudi drugačno, če bi delala osem ur in bi partner vsak dan, ko bi ob treh prišel domov, pričakoval kosilo … Umetnik razume, da se to ne zgodi vedno. Slabost pa je, ker sva oba v istem »zosu«. Posebno za mlajše umetnike je pri nas zelo slabo poskrbljeno. Zdi se mi, da smo zelo pogumni, ker še vedno vztrajamo.«