Poslovilna

Najprej smo bile štiriperesna deteljica. Zakonske zelenke. To je že predpretekli čas. Zdaj smo v rahlo odmaknjenem sedanjiku in smo zelo samokritične, saj priznamo, da smo štiri nore babice. No, norost še ni tako huda, da bi nas odpeljali v gorenjske toplice (domač izraz za psihiatrično bolnišnico). Vsako leto na jesen se obvezno dobimo in na vrsti so dopustniške zgode in nezgode in času primerna jed. Letos se je primerilo, da so tri že dopustovale, jaz pa sem frčala samo na krajše razdalje, ki pa so bile zanimive. Delno analizo poletja smo že imele, a ker se mi obeta daljše špricanje domačih opravil in tudi kuhe, sem sklenila, da naredim poslovilno. V dar sem dobila dve buči, prekrasni, zlatorumeni in moj Izbrani me je že tri dni zapored spraševal, kaj bom z njima. Gledam bučo, ki je še vedno akt (torej naravni sadež brez vseh dodatkov). Če ne bi šla na potovanje, bi jo spremenila v coprniški objekt, ki bi v večerih svetil na balkonu. In ker je ne bom spremenila v svetilko, jo bom v spremenjeni obliki dala na mizo. Izbrani nam ponavadi dela družbo, ko pa izve, da bom bučo spremenila v hrano, se odloči za večerni sprehod, ker buč pač ne mara. Čudi me, da še vedno stoji ob mizi in gleda, kako jo krasim z majhnimi okrasnimi bučkami, v katere so zataknjeni šipkovi plodovi in micene krizanteme kot zeleni gumbi. Ob porcelanu, ki ga dam na mizo, odločno zatrdi, da tisti, ki ga je »dizajniral«, še nikoli ni nič skuhal ali pa ga je mučila morska bolezen in je videl vse v valovčkih. Ko pa sežem po dolgem nožu, zaslišim, da gre na varno. Pa se tudi slučajno ne boji noža, pač pa ne mara buč ... Punce so točne, večerja je pojedena. Ko se Izbrani vrne, se ognjevito pričkamo, kam bi za dan, dva izginile v prednovoletnem času, da ne bo predaleč, da gremo lahko z vlakom, da bomo seveda kaj kupile za vnuke. Izbrani se, kot da ne sliši, pozanima, če nam je kaj kanilo s porcelanastega tobogana. »Nič,« reče tretja babica. »So bili samo za predjed. Potem smo jedle iz latvic …« In vince v karafi je zakrožilo, sprem­ljajoč naš smeh.

Pikantna bučna juha

Za 6 oseb potrebujemo: 1 bučo, 3,5–4 kg, 750 g piščančjega fileja, 1 velik por, 60 g svežega ingverja, 1 žlico masla, sol, poper, 3 stroke česna, 3 žlice olja, 3 žličke curryja, 0,5 l zelenjavne juhe, 1 pločevinko kokosovega mleka (400 ml), 4 žlice paradižnikovega pireja, 1 žlico jedilnega škroba.

Buči odrežemo pokrov, odstranimo peške in meso izdolbemo do (varnega) roba ter ga narežemo na kocke. Na kocke narežemo tudi piščančji file, por pa na tenke obročke. Ingver olupimo in tenko naribamo. V loncu segrejemo maslo, zlato rumeno popražimo piščanca, dodamo narezan por in še malce popražimo. Potem por in kose piščanca vzamemo iz lonca in soku dodamo olje, ingver in strt česen. Dodamo še curry in takoj zalijemo z juho. Zdaj damo vanjo na kocke narezano bučo, kokosovo mleko in paradižnikov pire in na majhnem ognju cmarimo 15 minut. Naredimo podmet in pridamo gosti juhi piščanca in por. Segrejemo in začinimo s poprom in soljo. Juho zlijemo v bučo in postrežemo z jasminovim rižem.

Pa dober tek!