Vsak lahko postane brezdomec
Svetovni dan brezdomstva so v Zavetišču za brezdomce Kranj minuli petek zaznamovali z dnevom odprtih vrat. V prihodnje načrtujejo odprtje še enega zavetišča, najverjetneje na Jesenicah.
Kranj – Pot do zavetišča ni tako dolga, kot se mogoče komu zdi, opozarjajo v kranjskem zavetišču za brezdomce, v katerem so v petek, na svetovni dan brezdomstva, pripravili dan odprtih vrat. To dokazuje tudi zgodba enega od njihovih stanovalcev, ki je še nedolgo nazaj kot samostojni podjetnik polagal ploščice v zavetišču, zdaj pa je že nekaj let to njegov dom. »Imel sem svoje podjetje, a ko sem se ponesrečil, sem se kar nekako 'izgubil'. Sledila je še ločitev, ostal sem brez stanovanja, brez prihodkov in tako sem se znašel tu. Ko si brez denarja, ti vsi obrnejo hrbet,« pripoveduje 64-letni keramičar, ki delati ne more več, 260 evrov socialne podpore pa ne zadošča, da bi si lahko privoščil lastno streho nad glavo.
»Socialne težave bodo vse večje in na to se moramo pripraviti tudi v kranjski občini,« je ob dnevu odprtih vrat v kranjskem zavetišču za brezdomce, kjer vsak dan topel obrok dobi okrog sedemdeset oseb, več kot dvajset pa jih je v njem našlo tudi posteljo, poudaril župan Mohor Bogataj. Za razdelilnico hrane in tople obroke v njej je občina letos namenila sto tisoč evrov, še dodatnih petdeset tisoč evrov pa za zasilna bivališča. Za ta namen, pravi, bo treba v prihodnje zagotoviti še več sredstev. Po besedah direktorja Centra za socialno delo Kranj Marjana Podbevška pomoč brezdomnim v regiji postaja ena ključnih na področju socialnega varstva, zato se kaže potreba o odprtju še enega zavetišča za brezdomce na Zgornjem Gorenjskem.
Dan brezdomstva so po besedah Marjana Podbevška prvič zaznamovali pred štirimi leti, v Sloveniji pa smo se temu pridružili prvič, pri čemer so se trudili na to problematiko opozoriti predvsem na lokalni ravni. V Kranju, pravi Podbevšek, se s problemom brezdomstva ukvarjajo že skoraj dvajset let. Leta 1997 so odprli razdelilnico hrane, v letu 2008 pa tudi zavetišče. V njem je na voljo 25 postelj, pri čemer so štiri rezervirane za primere deložacij, število katerih v zadnjem času prav tako narašča. V zavetišču je doslej bivalo že 120 različnih oseb, večinoma moških. Kljub temu po besedah socialne delavke Irene Rezar za razliko od nekaterih drugih zavetišč ohranjajo žensko sobo, v kateri so ta čas nastanjene tri osebe.