Prosti konec tedna

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 15. oktober 2014 / 11:56

Končno je zopet priložnost, da greva za konec tedna sama nekam. Ta »nekam« ima vedno s seboj kolo. Z njim sem zasvojila Janeza in najin odnos tudi. Kolo je moj način doživljanja pokrajine in ljudi. Največ kilometrov naredim sama, precej z Janezom in veliko tudi z otroki. Doma imam zemljevid, v katerega vrisujem prevožene kolesarske ture po Sloveniji. Zdi se mi, da sem včasih bolj težila k novim pokrajinam, kjer še nisem bila, ter gledala, koliko kilome­trov bova prekolesarila. Danes mi je pomembnejše, da greva, četudi po že obhojenih krajih in prevoženih poteh. Števca na kolesu sploh nimam, še vedno pa raje izberem klanec in makadam kot ravno in asfaltno cesto. Večkrat sem že kolesarila po Parencani, najpogosteje ob slovenski obali. Tudi tokrat sva se je dotaknila. Sicer le v Grožnjanu, pa sem imela vsaj čas v miru pogledati vse trgovinice in galerije, stare hiše in piti bujsko pivo. Danes vem, da je ob zmernem tempu prekolesariti na dan šestdeset kilometrov norma. Vmes gre človek jest, se odžejat, si pogledat to in ono, srečaš znanca in mimogrede je ura sedem zvečer, ko se jeseni že mrači in je dobro priti v varen pristan. Parencana mi je všeč, sporočilo poti, njena zgodovinska vloga in naloga tudi. Človek ne more iz svoje kože, če ima nekaj trajno in dolgoletno življenje, se mi zdi, da se počutim del te zgodbe. Ob enem od prejšnjih obiskov te znamenite poti sem srečala priletno žensko, ki je govorila v čudnem jeziku. Potem še eno na tržnici. Kakšen jezik govorite? Istriano – štirideset odstotkov slovenskih besed, štirideset odstotkov hrvaških in dvajset odstotkov italijanskih. Takšen stik z domačini mi veliko pomeni.

Največkrat, ko sva si utrgala konec tedna zase, je na otroke pazila moja mama. Zato in še za mnogo drugega sem ji neskončno hvaležna. Vendar mama ugotavlja, da je bilo lažje čuvati majhne otroke, kot sedaj gledati najstnike, ki se zabavajo doma. Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi. Morda bomo naslednjič upoštevali predlog starejših otrok, naj mala dva odpelje k sebi domov, ta veliki naj ostanejo sami. Kaj bodo počeli, kako glasni bodo? Moje prepričanje, ki ga pogosto povem, je, naj se glasba ne sliši ven iz hiše. Zakaj bi morala posiljevati sosede z mojo glasbo, saj so stene dovolj debele. Ko sem sama doma, že lahko to kontroliram, vedno pa me ne bo. Tedaj bom pač morala zaupati otrokom, da bodo počeli, kar bodo. Bosta vzgoja in zgled v enem koncu tedna padla na glavo? Ne vem. Sodelavec pravi, ko bi njegovi starši vedeli, kaj vse se je dogajalo v njihovem stanovanju! Vsega ne morem imeti pod kontrolo. Konec tedna so že preživeli, večje odsotnosti pa staršem in otrokom še ne morem naprtiti. Bodo morali najmlajši še malo zrasti in kdo od večjih bo postal šofer, potem bo lažje. In tako mimogrede bom tudi jaz že malo starejša. Torej nama ne preostane drugega, kot da izkoriščava konce tednov in si jih utrgava zase. Obožujem dopust septembra in oktobra. Ga bom dočakala še pred upokojitvijo? Morda si bom upala menjati poklic in tedaj ne bom vezana na največjo sezono. In dokler je tako, mi miren in spokojen, brez otrok in vpitja ostane le konec tedna. Tudi to je nekaj. Če bi imela voljo in pogum, bi si jih omislila več kot le enkrat na leto.