Podjetja za zgled

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. oktober 2014 / 10:26

Zadnjič sem pisal o zelo lokalni zadevi, ki lahko preseže krajevni okvir. Koncert orglavca Toneta Potočnika v žirovski cerkvi na stoletnih orglah mojstra Milavca in v počastitev 120. obletnice rojstva glasbenika Antona Jobsta je gotovo bil finalno dejanje te vrste. Lep kulturni dogodek je bilo tudi odprtje nove Modrijanove knjigarne v Škofji Loki. In še marsikaj lepega bi se našlo. To pot pa se dotaknemo gospodarskih fenomenov boljše vrste. Takih, ki so sicer lokalni, a vpeti v globalne razmere.

Prejšnji teden mi je bilo dano obiskati tovarno Domel v Železnikih. In pri tem sva bila z direktorico našega časopisa deležna možnosti, ki je nima vsak – da ti kot zunanjemu obiskovalcu pokažejo svojo skrbno varovano proizvodnjo. Čudo božje! Saj bo kmalu več robotov kot ljudi! No, zaenkrat so ljudje tisti, ki komandirajo robote, ti pa izvršujejo manj zahtevna in utrujajoče dela, ki so jih morali včasih delavci. In potem je čisto po naključju naneslo, da sem bil povabljen tudi na dan odprtih vrat tovarne Poclain Hydraulics (PH), kakor se zdaj imenuje nekdanji Kladivar Žiri. Skupno obema tovarnama je to, da se nahajata v ozkih dolinah pod Blegošem in da sodita na sorodni področji elektrokovinarstva oziroma hidravlike. Razlikujeta pa se po svojem lastniškem statusu. Obe sta bili pred leti tarči tajkunskega prevzema. Domel se je pred ameriškim prevzemom rešil tako, da so ga odkupili v njem zaposleni. In pozneje smo po njihovem zgledu in z njihovo pomočjo ravnali tudi zaposleni v Gorenjskem glasu. Kladivar Žiri pa je bil že prodan slovenskemu tajkunu, a je direktor Milan Kopač nagovoril francoskega partnerja PH, naj jih od domačega prevzemnika odkupi in ohrani proizvodnjo; prav to pa je bilo tudi v interesu te francoske globalne skupine. Tudi žirovski kladivarji so hoteli svojo tovarno odkupiti sami. Če bi se jim to posrečilo, bi morali večino sredstev nameniti za vračilo kreditov in najbrž ne bi mogli v razvoj tovarne vložiti toliko svežega denarja, kot so ga novi lastniki iz Francije. V soboto je tovarno obiskala cela množica ljudi, med njimi mnogi nekdanji zaposleni, ki se niso mogli načuditi, kako je vse napredovalo.

Skratka: v obeh primerih, železnikarskem in žirovskem, gre za primera uspešnih in tehnološko zelo na­prednih podjetij, ki se trdoživo borita za svoj obstoj in hkrati skrbita za razvoj. Domel je osrednja gospodarska družba v Selški dolini, PH pa postaja največji in tehnološko najsodobnejši industrijski obrat v Žireh in Poljanski dolini. Alpina je sicer še tu in ni se še opomogla od tajkunskega prev­zema pred osmimi leti; v Žireh so osredotočene predvsem skupne službe za celo skupino tovarn in podjetij po svetu, proizvodna funkcija nekdanje čevljarske velikanke pa na žirovski lokaciji počasi ugaša.

V pogovoru ob kozarcu, s katerim smo sklenili sobotni ogled, smo ugotovili vsaj še dvoje. Prvo je to, da tovarni PH manjka mladih in šolanih delavcev, ki bi se bili pripravljeni v njej zaposliti; mnoge moti brezdušna in iz tujine uvožena kapitalistična disciplina, tudi plače, ki jih v tej branži določa globalni trg, niso prav visoke. Druga ugotovitev pa je bila bolj načelne narave, bila je očitek medijem. Direktor Kopač nam očita, da preveč pišemo o slabih zgodbah, o vsem, kar je v gospodarstvu narobe. A več kot slabih je dobrih zgodb. Večina podjetij se trudi, preživela so in se razvijajo, podobno kot obe, ki sta imenovani v tem zapisu. To je gotovo res in upam, da je ta zapis, ki izpostavlja dva dobra zgleda, že v tem duhu.