Prostovoljka skoraj trideset let

Ivanka Šušteršič je prejemnica državne nagrade za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja.

Ivanka Šušteršič s Seničice v medvoški občini je prostovoljka že skoraj trideset let. Za svoje delo je prejela že kar nekaj priznanj, minuli teden tudi nagrado na področju prostovoljstva za leto 2018, najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja, ki jih vsako leto podeljuje Odbor Republike Slovenije za podelitev državnih priznanj na področju prostovoljstva.

Najprej klasično vprašanje: kaj vam pomeni nagrada?

Po eni strani je to priznanje, zahvala, po drugi strani pa razmišljam, ali je res treba nagrajevati delo, ki bi ga morala opraviti država. Malce sem ob tem tudi žalostna. Država nagrajuje nas, ki delamo stvari, ki bi jih morala sama urediti. Če pa kot državljanka Slovenije pogledam na to nagrado, je to veliko priznanje, sploh glede na to, da je ogromno prostovoljcev, ljudi, ki opravljajo podobna dela, pa so izbrali ravno mene. To je nekaj čisto posebnega.

To ni vaše prvo priznanje.

Po rangu je to najvišje priznanje, ki sem ga doslej prejela, osebno pa mi je zelo pri srcu priznanje, ki sem ga od nadškofa v prisotnosti številnih prostovoljcev prevzela v Dvorani Golovec v Celju za 25-letno delo v Karitas. To je bilo najbolj čustveno.

Za tem in tudi drugimi priznanji je veliko let vašega prostovoljnega dela. Kdaj ste začutili, da je tudi to vaše poslanstvo?

Verjetno mi je bilo to položeno že v zibelko. Starša sta zaradi službe že pred drugo svetovno vojno odšla v Srbijo, kjer sem bila rojena. Po vojni smo štiri sestre začele tam hoditi v šolo, oče pa je stalno težil k temu, da bi se potem vrnili v Slovenijo. Skupnost Slovencev v Nišu v Srbiji je živela skupaj. Vrata so bila vsakomur vedno odprta. Naša mama je vedno znala narediti čudež. Tudi če je kdo prišel ravno v času kosila, smo vsi jedli, pa nihče ni bil lačen. Ko sem bila v Srbiji na obletnici zaključka osnovne šole, je ena od sošolk obujala spomine in mi rekla, da se je enkrat tako slabo počutila in da sem bila jaz edina, ki sem jo peljala domov. Nekaj tega čuta za sočloveka mi je bilo vsekakor položeno v zibelko. Lahko pa potem to razvijaš ali pa zatreš.

Vaša pot prostovoljke?

Pripravljala sem se za upokojitev, ki je prišla leta 1991, v glavi delala bilanco, kaj sem naredila v teh tridesetih letih delovne dobe. Nič kaj posebnega, da bi bilo za večnost. Ponudila se je priložnost za obiskovanje tečaja o Karitas na Teološki fakulteti, za tri tedne sem na izobraževanje nato odšla še v Francijo. Teoretično sem se podkovala, kako k ljudem pristopiti, kako problem odkriti, kako izpeljati projekt ... To je bilo zame vse novo, mi je pa veliko pomagalo. Po vrnitvi iz Francije sem se vključila v Slovensko karitas, prišli so begunci in začela sem opravljati prostovoljno delo v Župnijski karitas Preska. Vse do danes sem ostala na vseh treh koncih: na slovenski, škofijski in župnijski Karitas. Ta širina mi veliko pomeni. Nekaj je izobrazba, nekaj pa karizma.

V vseh teh letih ste spoznali številne težke zgodbe ...

Zgodbe so bile različne. Kolikor se je dalo, smo ljudem pomagali. Da bi se kakšna težka zgodba vlekla še do danes, je na slovenski, škofijski ali župnijski ravni ni. Na začetku smo veliko pomagali beguncem. Najprej so bili s Hrvaške, potem so prišli iz Srebrenice, od katerih jih nekaj še živi tukaj. Sledilo je obdobje stečajev podjetij in veliko teh delavcev je potrebovalo pomoč, a so si potem opomogli. Bilo je obdobje, ko smo pomagali kar nekaj mladim študentskim družinam. Kadar je problem, je vedno težak, a ga sproti rešujemo. Trenutno imajo največje stiske starejši, upokojenci, ljudje z nizkimi osebnimi dohodki, družine z več otroki ...

Organizacije, kot je Karitas, so zelo pomembne, čeprav bi, kot ste dejali, za ljudi v stiski morala poskrbeti država.

Treba je vedeti, da državni uradniki sledijo predpisom. Cenzus je strog. Če ga presežeš za en evro, nisi upravičen do pomoči. V Karitas gledamo celotno sliko, bolj široko na sam problem.

Kakšna je hvaležnost ljudi?

Se zgodi, da me kdo sreča in se mi zahvali ali me naprej priporoči. Tega ne pričakujem niti tega ne pričakujejo naši prostovoljci. Sem pa močno prepričana, če kdo pride dvakrat na razgovor in ga tretjič ni, pomeni, da je navodilo pomagalo in da je zadevo rešil. Ni vedno vse le v denarni pomoči, ljudje kdaj potrebujejo tudi pogovor, nasvet.

Zdi se, da danes v Sloveniji ljudje večinoma dobro živijo. Kaj pa zazna vaše oko?

Glede na zaloge, ki jih imata Karitas in Rdeči križ, ni potrebe, da bi bil kdo lačen. Se pa zgodi, da pridejo po hrano in z izborom niso zadovoljni. Na primer radi bi mleko z manj maščobe, čokolino namesto zdroba ali polente ... To me kar razjezi. Plačamo jim tudi položnice, a ne na primer za mobitel in podobno, kar se nam ne zdi nujno potreben strošek. Pokrijemo pa račun za elektriko, zdravstveno zavarovanje, šolske potrebščine, denar namenimo za izredne situacije ... Pomembna je tudi duhovna oskrba stanovalcev v domu starejših v Medvodah, ki jih redno obiskujemo.

Kako senzibilna je družba do ranljivih skupin?

Lahko bi bila bolj, kadarkoli pa so bile akcije za konkretno osebo, za konkreten problem, so se ljudje vedno odzvali.

Po izobrazbi ste diplomirana pravnica. Zagotovo vam je to prišlo prav tudi na področju prostovoljstva?

To znanje mi je na začetku zelo veliko pomagalo, ker sem bila v ekipi, ki je pravno urejala in ustanavljala Slovensko karitas. Začetek je bil zelo pravno obarvan, z mojega področja zelo pester. Še vedno na Slovenski karitas nudim pravno svetovanje. Tudi po telefonu me kdaj kdo pokliče za nasvet.

Znani ste po tem, da ste brez dlake na jeziku. Kot prvi in edini doslej ste zavrnili občinsko priznanje.

Tako sem čutila in še danes sem prepričana, da sem naredila prav. Ni mi žal. Zanimivo je, da na to mojo potezo ni bilo nobenega komentarja vodilnih, kot da se ne bi zgodila. Veliko ljudi je stalo za predlogom, da postanem častna občanka, in niti slučajno mi ni prišlo na misel, da bi sprejela nižje priznanje, kot je odločila komisija. To se mi ni zdelo pošteno, ne do mene, še posebej pa ne do tistih, ki so me predlagali. Narejena jim je bila krivica.

Vaše delo prostovoljke v prihodnje?

Bo odvisno od zdravja. Čaka me operacija na srcu – menjava srčne zaklopke. Pravijo, da si po tem kot nov človek. Tega se sedaj veselim. Glava pa mi k sreči še zelo dobro dela.

Kdo je Ivanka Šušteršič, ko ni prostovoljka, ko je doma v krogu družine?

Sem poročena že 55 let, mama trem hčeram in sinu, imam enajst vnukov. Rada sem delala na vrtu, sedaj pa so mi tudi domači to zaradi zdravja prepovedali. V prvi vrsti skrbim za moža, ki uspešno okreva po kapi. Zavedam se tudi, da vsa ta leta mojega dela v prostovoljstvu brez njega ne bi bila mogoča. Bil je moj osebni voznik, osebna tajnica, tisti, ki je slišal vse, kar je dobro in kar ni. Za to sem mu posebno hvaležna. Po dobrem delu se reče še hvala Bogu za opravljeno delo.