Punčka je ostala živa

Mladim se ne sanja, kako smo živeli, 1. del

Elizabeta sodi v tisto vrsto žensk, za katere rečemo, ko jim prvič sežemo v roke, da so ''rojene dame''. Po materi je podedovala vzravnano postavo, vitkost in milino na obrazu, po očetu pa bistrost duha, vedoželjnost in neustavljivo željo v življenju početi več in drugače, kot počnejo ostali.

''Rodila sem se v zelo zanimivi družini. Naše korenine menda segajo še v pozno 15. stoletje, predniki pa so se na Kranjsko priselili z Bavarske. Med njimi so bili notarji, zdravniki, učitelji. Družine niso nikoli imele več kot enega ali dva potomca, kar je bilo zelo slabo, saj je bila nekoč umrljivost med otroki pošastno visoka. Vrzeli so zapolnili posvojenčki. Ko sem brskala med dokumenti, ki so mi še dostopni, sem naletela na podatek, da je moji praprababici, ki je bila rojena leta 1832, sin umrl že kot petmesečni dojenček. Pozneje pa je v notarskem zapisu pisalo, da je nek Leopold, ki je bil rojen le kakšen dan razlike z umrlim, podedoval eno od hiš, ki jih je imela rodbina v lasti, se poročil in imel potem tri otroke. To pa nekaj ni v redu, se mi je prižgala rdeča lučka. Začela sem raziskovati, nazadnje sem ugotovila, v kateri župniji je bil Leopold rojen. Njegovi starši, zavedeni v krstni knjigi, pa niso bili moji predniki, kar je pomenilo, da je bil otrok posvojen in vzgajan kot eden naše krvi,'' mi razlaga zanimiva sogovornica. Šteje že krepkih oseminosemdeset pomladi, njen um je bister in vedoželjen, vsako jutro pa redno in to že vrsto let, naredi domala vse tibetanske vaje, s katerimi si polni baterije.

''Ta Leopold pa je bil verjetno kriv, da se je moj rod ''pokmetil''. Sem in tja je še kdo šel študirat, vsaka druga generacija pa je potem, namesto od očeta kmetijo prevzela od deda. Žal so tudi naše imetje boleče zdesetkale povojne razmere, ko nam je oblast vzela vse, kar smo imeli. Nas pa so – zaradi nemškega priimka, ki je bil sicer že krepko poslovenjen – pregnali. Če nam zatočišča ne bi nudili dobri ljudje – v naročju sem takrat imela komaj rojeno hčerko – kdo ve, če bi sploh preživeli?''

Njihovo posest, ki je obsegala predvsem več hektarjev gozdov, je zasedla družina, ki se je tja preselila s povsem drugega konca Slovenije.

''A prej, preden z zgodbo nadaljujem, je prav, da povem še nekaj drugih stvari, ki se jih še spominjam,'' je tok misli nenadoma prekinila in me nehote ''predramila'', saj sem jo zelo pozorno poslušala.

Zanimiva je bila zgodba njenega edinega brata, ki so mu doma plačevali šolanje, da bi nekoč postal zdravnik. A je bil zelo razvajen, zato je v Zagrebu, kamor so ga poslali, počel vse kaj drugega, le na predavanja ni hodil. Potem ko je Elizabetin oče ugotovil, da mu sin laže o uspešnem študiju, ko je ugotovil, da je naredil komaj dva izpita v dveh letih, je zavezal mošnjo in fanta prepustil usodi, naj se znajde, kakor ve in zna. Ker je imel kar nekaj dolgov in ker je ostal brez očetovega štipendiranja, ga je brezizhoden položaj prisilil, da je ženskam, ki so se znašle v mučnih situacijah, delal splave. Imel je celo svojo ordinacijo, zelo čisto in na diskretnem koncu, zato je postal znan in priljubljen predvsem med bolj bogatimi Zagrebčankami. Dokler mu zaradi dela, ki ga je opravljal, ni nagajala vest, je še šlo. Ko pa je spoznal gospodično iz okolice Brežic, zelo lepo in tudi bogato, se je odločil, da bo pokopal preteklost in v življenju počel kaj drugega, bolj čislanega. Žal mu to ni uspelo, saj ga je, ker je rad stavil na konjskih dirkah, imela takratna mafija krepko v pesteh. Gospodična je tik pred poroko izvedela, kakšnega ženina bo dobila, naredila je vse, da se je poroka razdrla, kar pa je Elizabetinega brata zelo potrlo. Odločil se je, da se vrne domov, prosi očeta odpuščanja in začne živeti bolj pošteno. To je res storil, vendar mu oče ni hotel gledati skozi prste, zato se je fant, če je hotel preživeti, začel ukvarjati s padarstvom, predvsem pa z ruvanjem zob.

''In sedaj pride na vrsto zanimiva zgodba, ki sem jo želela povedati: nekoč brata obišče kmečko dekle, ki se je želelo omožiti. Žal pa je imela zelo slabe zobe in se ji je zdelo, da poročna fotografija ne bo zadosti šik, če se na njej ne bo vsaj malo smejala. Iz žepa potegne robec, v katerem je imela zavite očiščene zobe domačega prašiča, brata pa je prosila, naj le-te ''vsadi'' v njeno čeljust tam, kjer zeva praznina. Meni je bilo kakšnih sedem let, ko se je to dogajalo, motala sem se po ordinaciji, nenavadna želja, ki sem jo slišala na lastna ušesa, pa je vzbudila mojo pozornost. Seveda z dekletovo prošnjo ni bilo nič, saj takšnih posegov z vsadki včasih sploh še niso delali, spominjam pa se, da ni potočila niti solze, ko ji je brat škrbine, ki so tudi neznosno smrdele, hkrati poruval. A to ni bil najbolj nenavaden dogodek, ki se ga spomnim iz njegove ordinacije. V času pred 2. svetovno vojno so bili v modi zlati in srebrni zobje, ki so vzbujali videz, da njegov lastnik sodi med bolj premožne. Spominjam se mladega dekleta, imela je prečudovite zobe, a kaj, ko so jo modni trendi prepričali, da si je enega sprednjih dala obleči v srebrno krono. Ko ga je dobila, je bila srečna, meni pa se je zdela kot bi bila pohabljena,'' pripoveduje Elizabeta.

V svojem nadvse zanimivem pripovedovanju se je ponovno vrnila v čase, ko so bili po 2. svetovni vojni pregnani iz lastnega doma.

''Kot sem že prej povedala, sem imela takrat, ko smo bili pregnani z domačije, v naročju drobceno dojenčico. Bilo je zelo hudo, zaradi stresov, ki sem jih doživela, nisem imela več mleka, na kravje pa je bila alergična, saj je že po prvem požirku izbruhala vse, kar je tisti dan pojedla. Spominjam se, da mi je neka ženska svetovala, naj jo hranim z mehkim ''mesom'' buč, ki smo jih sicer gojili zato, da so imele svinje kakšen priboljšek. A kaj, ko so buče rasle na nekdaj naši kmetiji, kamor pa nismo imeli več dostopa! Četudi so mi domači branili, mož pa sploh, sem vzela punčko v naročje in se kar peš odpravila več kot dvajset kilometrov daleč. Bila je že zgodnja jesen, jutro je bilo hladno, zeblo me je, a se nisem vdala. Misel, da bom lahko rešila svojo deklico, me je gnala naprej. Enkrat sredi popoldneva sem vendarle prišla do cilja. Novi lastniki so me že od daleč zagledali in ženska, ki mi je stekla naproti, je kričala, da bodo name naščuvali psa, če se ne obrnem nazaj, od koder sem prišla. A se je nisem ustrašila. S pokonci dvignjeno glavo sem korakala naprej in ko sva si stali iz oči v oči, sem ji pokazala hčerko, sama kost in koža je je bila, ter ji z zlomljenim glasom povedala, kaj so mi svetovali za njeno preživetje. Takrat pa je ženski postalo malo nerodno, nekaj je zamrmrala in se mi umaknila. Buče so rasle zadaj za hlevom, okoli kupa gnoja. Bilo jih je vse polno, takoj sem videla, da jih je še ravno toliko, kot pred našim odhodom. To me je začudilo, za trenutek sem se vprašala, s čim neki hranijo prašiče, a sem se ugriznila za jezik. K meni je pristopil mlajši moški, kasneje sem izvedela, da sodi k družini. Prime mi otroka, jaz pa – meni nič, tebi nič – zavijem v našo kuhinjo, iz predala vzamem nož in leseno desko ter s pomočjo kladiva za meso bučkino sredico stolčem v zdrizasto kašo. Pri tem se je nabralo veliko vode, ki sem jo skrbno polovila v skodelico. Še danes vidim otroka, kako je odpiral nebogljena usteca! A se je nisem upala preveč nahraniti, bala sem se, da bi ji počil želodček. V tistih trenutkih, ko sem videla, da se prvič po dolgih tednih zadovoljno smehlja, se je jeklen obroč okoli srca, ki me je držal pokonci, stopil, naslonila sem se na mizo in neutolažljivo zajokala.''

(Se nadaljuje)