Stol je najlažje narediti iz stola

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 14. oktober 2014 / 11:20

Šestindvajsetletna Simona Ožvald iz Stražišča pri Kranju, absolventka arhitekture, je pri zasnovi notranje opreme nedavno odprtega Medgeneracijskega centra Kranj uporabila opremo, izdelano iz odpadkov oz. odsluženega pohištva.

Medgeneracijski center Kranj se lahko pohvali s prav posebno notranjo opremo, za katero je zaslužna mlada arhitektka Simona Ožvald. Združila je svoje veselje do oblikovanja, odgovoren odnos do okolja in delavnico socialnega podjetja Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike.

»Pri tem projektu sem se prvič resno srečala s pohištvom, ki je ponovno uporabljeno. Na prvi pogled se zdi delo s tem preprostejše kot na tradicionalen, nam bolj poznan način, pa vendar sem v zadnjem letu dela na projektu spoznala, da temu ni tako. Dostopnost materiala je nepredvidljiva in nikoli ne veš, ali je kos, ki si ga odkril, sploh uporaben ali ne. Ker pa sem že od malih nog radovedna, sem se z noviteto uspešno spopadla, in po končanem prvem delu projekta lahko rečem, da se bom v prihodnosti z veseljem še lotila oblikovanja na tak način,« nam je povedala Simona Ožvald, ki je v centru zasnovala notranjo opremo vseh prostorov, razen kuhinje in sanitarij. Pri delu je sodelovala z generalnim sekretarjem Fundacije Vincenca Drakslerja za odvisnike Gregorjem Tomšetom, z idejami in izvedbo pa se je skušala kar najbolj nasloniti na samo namembnost objekta – torej medgeneracijsko sodelovanje.

»Razmišljanje o tem, kako bi lahko pri pohištvu dosegla sodelovanje mladega (novega) in starega, me je pripeljalo do 'reuse' opreme, ki se tudi popolno sklada z delom Fundacije Vincenca Drakslerja za odvisnike. Kateri odpadki pridejo v poštev pri tovrstnem opremljanju, je odvisno od več dejavnikov – predvsem pa od domišljije in časa. Pomembno pri odpadku je le, da so 'temelji dovolj trdni', da se ga da pretvoriti v nekaj dovolj kvalitetnega, kar bo potem služilo svojemu namenu daljši čas. Za opremo se najpogosteje uporablja stara, torej obstoječa oprema, saj je – logično – stol najlažje narediti iz stola. Če pa časovni okvir, v katerem mora biti kos izveden, ni točno določen, pa se lahko precej poigramo s svojo domišljijo in naredimo zares izviren, edinstven artikel. Tak kos ima neprecenljivo vrednost, poleg tega pa še pripomore k zmanjšanju uničevanja našega planeta,« je s svojim delom zadovoljna Simona Ožvald, ki se je nad arhitekturo navdušila že v rani mladosti. Trenutno je že drugič v zadnjem letu na študijski praksi v Veliki Britaniji, kjer si nabira po­trebne delovne izkušnje. Biti zaposlen v stroki in če se le da, v Sloveniji, je njena velika želja, veselje do izbranega poklica pa je prenesla tudi v svoje zasebno življenje. S fantom Juretom sta lani začela prenavljati stanovanje v Češnjevku v občini Cerklje, rezultat štirimesečnega dela pa je stanovanje, na katerega bi bil lahko ponosen vsak arhitekt.

»Žal je vloga arhitekta v teh časih zelo zapostavljena, malokdaj smo cenjeni za svoje delo, pa čeprav smo strokovno izobražen kader, ki s svojim delom prav vsem spreminjamo vsakdan. Včasih je bila arhitektura enakovredna medicini, danes pa arhitekti ne samo da nismo več cenjeni tako kot zdravniki, še manj – pogosto smo celo zaničevani, saj se naše delo jemlje kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar lahko vsak človek stori sam,« nam še pove Simona, ki pa kljub vsemu ostaja polna idej. Z diplomskim delom se posveča še enemu perečemu problemu v Mestni občini Kranj, in sicer revitalizaciji območja železniške postaje, bližnjih skladišč in obrežja Save.