Frančiškovanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 14. oktober 2014 / 11:23

Pretekli vikend je bilo veliko poklicanih in veliko izvoljenih, zlasti v nedeljo, ko smo izvolili celo množico županov in občinskih svetnikov. A glavna kadrovska novica nas je dosegla že dan pred volitvami, v soboto, ko je mirno vzdušje predvolilnega molka iznenadila novica, da se je papež Frančišek končno odločil: za novega ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita je imenoval ubožnega frančiškana Staneta Zoreta! Sporočilo, ki ga je Sveti oče iz Rima namenil slovenski Cerkvi, je več kot očitno in ga lahko razumejo tudi politično nepismeni: Cerkev v Sloveniji naj bolj skrbi za svoje temeljno poslanstvo – za oznanjevanje evangelija – in manj za dopolnilne dejavnosti s cerkvijo povezanega podjetništva in oblastništva; bolj naj služi Jezusu in ubogim in manj Kapitalu in Moči.

Po objavi te novice se je v medijih usul pravi plaz komentarjev, od katerih je po mojem najbolj zgovoren odziv kardinala Franca Rodeta. Svojega naslednika na ljubljanski nadškofovski stolici je označil takole: »odraža tisti najbolj simpatični duh v katoliški cerkvi, ki je duh svetega Frančiška: preprostost, ponižnost, skromnost, pripadnost in vesoljno bratstvo do vseh«. To se res lepo sliši, a kardinal je te besede povedal pred kamero, ta pa je zabeležila tudi izraz na njegovem obrazu. Navedene besede je izpovedal s sklonjeno glavo in s spuščenim pogledom in več kot očitno je bilo, da ga novica v resnici sploh ne veseli. Če kardinalovo držo in pogled povežemo s tistim, kar je 24. septembra povedal za STA, to pa je naslednjega dne povzel zagrebški Jutarnji list, je vse skupaj še bolj očitno. Upokojeni kardinal je namreč odkrito omalovaževal papeža Frančiška, rekoč, da je »ideološko precej levi« in da je »zaznamovan z okoljem, iz katerega prihaja«. Češ: »V Južni Ameriki so velike socialne razlike in debate o tem del vsakdanjika. Sicer pa ti ljudje veliko govorijo in rešijo malo problemov.« Neverjetno!

Vse to je mogoče primerjati tudi s tistim, kar je svoj čas govoril, in z načinom, kako je probleme reševal naš kardinal. Priznati je treba, da je bil takrat, ko je postal ljubljanski nadškof, velika pridobitev in osvežitev za slovensko Cerkev. Poosebljal je bojevitega in odrezavega duha, ki je zahteval, naj postane Cerkev spet bolj mogočna, bogata in oblastna, podobna tisti, ki je v teh krajih vladala v letih pred 1941. Toda čas je pokazal, da usmeritev, ki jo je navdihoval tak duh, ni bila dobra; zlomila se je tudi finančno, v bankrotu mariborske nadškofije oziroma finančnih podvigov, ki jih je nadškofija vodila. Več kot očitna je tudi razlika v življenjskem slogu papeža in kardinala. Na eni strani Frančiškova rimska skromnost v izbiri stanovanja, avtomobilov in drugih banalij, na drugi kardinalov grofovski apartma v gradu Goričane – če ostanemo le pri tem, saj ni namen teh vrstic napadati in žaliti moža, ki je vtisnil neizbrisen osebni pečat slovenski Cerkvi in naciji, tudi v do­brem, ne le v slabem.

Kardinal Rode in novi ljubljanski nadškof imata poleg očitne razlike tudi nekaj skupnega – oba sta po rodu Gorenjca. Kardinal se je rodil na Rodici pri Domžalah, nadškof Zore pa na Selah pri Kamniku. Neločljivo sta oba povezana z Marijo Pomagaj na Brezjah, eden z udarnimi pridigami na veliki šmaren, drugi kot kaplan v Mošnjah in poznejši rektor brezjanske bazilike. Pravzaprav moramo v razlikah med njima videti širino in veličino Cerkve, ki jih dopušča. V Rimu je bil Benediktov, zdaj je Frančiškov čas. V Sloveniji pa je bil Rodetov, zdaj je Zoretov čas.