Vedno smo si postavljali visoke cilje

Od takrat, ko je pred 23 leti Miloš Janša prevzel delo selektorja slovenskih veslaških reprezentanc, ki ga je opravljal ob svojem poklicu pravnika, je s svojimi varovanci doživljal mnoge lepe trenutke, po dveh slabših sezonah pa je sredi septembra doživel, da ga je predsednik Veslaške zveze Slovenije Jošt Dolničar še pred zaključnim poročilom sezone razrešil s funkcije selektorja.

Šport je bil danes 64-letnem Blejcu Milošu Janši vedno blizu, saj se je že kot mlad navduševal nad različnimi disciplinami, nazadnje pa pristal pri veslanju, kjer je bil tudi reprezentant in olimpijec. Kljub športnim obveznostim je dokončal pravno fakulteto, po končani tekmovalni karieri pa se je odločil za trenersko delo. Sprva je bil trener v domačem blejskem klubu, njegovi varovanci pa so že v času Jugoslavije dosegali odmevne rezultate. Uspehi so se nadaljevali pod slovensko zastavo, kjer se je s svojimi varovanci, največkrat seveda z Iztokom Čopom, veselil številnih odličij na največjih tekmovanjih. Lani pomladi so mu pri veslaški zvezi Slovenije zaupali nov mandat selektorja do leta 2016, sredi septembra pa je bil s tega mesta razrešen s pojasnilom predsednika VZS, da veslači v zadnjih dveh sezonah niso dosegali načrtovanih rezultatov.

Po olimpijskih igrah v Londonu in tekmovalnem slovesu Iztoka Čopa najbrž tako odmevnih rezultatov, kot ste jih bili vajeni, niti niste mogli načrtovati?

»Seveda smo se zavedali, da takoj po Londonu takšnih rezultatov, kot so bili zadnja leta, nismo mogli pričakovati. Ne le moji načrti, načrti reprezentance pa so bili, da se do novih olimpijskih iger znova toliko zberemo in usposobimo, da se na tekmovanje uvrsti čim več posadk, in seveda, da nato tam posežemo po odmevnih rezultatih. Dobre rezultate smo si želeli tudi že prej, sam osebno sem računal na napredek že v lanskem letu in nato na nadaljevanje tudi v tej sezoni. Vendar so se načrti ponesrečili. Lahko rečem – dobesedno ponesrečili. Naša aduta, brata Šik, sta imela obilico težav s poškodbami. Jan je bil odsoten lani v drugi polovici sezone in letos celo sezono, prav tako je imel kar nekaj težav Luka. Ker pač nismo velika reprezentanca in zato nimamo veliko možnih hitrih menjav, je to pomembno dejstvo. Ob tem je bilo še nekaj drugih nepričakovanih težav, ker še nisem delal natančne analize, pa o tem nerad delam zaključke. Bilo je pač kup nesrečnih okoliščin, za katere težko rečem, ali bi jih lahko preprečili ali ne. Na vsak način jih nismo načrtovali, so pa podrle osnovne načrte in možnosti.«

Nekateri veslači so kariere zadnja leta zaključili, zato ste gotovo stavili tudi na mlajše?

»Razen Luke Špika, ki je v letih, ko lahko dela res na polno, je večina mlajših in njihov razvoj ni dokončan. Res je sicer, da so nekateri posamezniki pri razvoju stagnirali, ni pa bilo to toliko problematično, da bi že vnaprej opustili cilje. Kar nekaj zimskih treningov, ki so pred sezono dobri pokazatelji pripravljenosti, je bilo dobrih, kar pa se kasneje ni realiziralo, kot smo pričakovali. S posameznimi veslači sem se o tem, zakaj je prihajalo do težav, že pogovarjal in se gotovo še bom, znotraj zveze pa analiz še nismo delali, v tej situaciji kot sem se znašel, pa jih niti ne mislim več delati. Zase že, kar me to zanima, za zvezo pa ne.«

Nekaj ugibanj je bilo glede vaše razrešitve predvsem o tem, ali ste se s predsednikom VZS pred tem pogovorili ali ne?

»V bistvu je bila odločitev o razrešitvi predsednikova, kako je do tega prišlo, pa nisem pripravljen razpravljati. Dejstvo je, da me je predsednik Dolničar poklical in povedal, da me namerava razrešiti, nisva pa se pogovarjala ne o analizi sezone in ne o tem, kako naprej. Lahko pa povem, da skoraj celo sezono trenerji in vodstvo zveze nismo imeli nobenih resnih kontaktov, saj nihče z nami ni hodil po terenu. Sekretar je pripravljal logistiko, občasno je bil z nami maser, denarja za ostali del suporta pa zveza tako ali tako nima. Po razrešitvi iz vloge selektorja je logično, da sem sam odstopil tudi s funkcije predsednika trenerske komisije, prav tako pa nisem več član izvršnega odbora, saj nima več smisla, to ne gre skupaj.«

Kakšen je ob neuspehih odziv športnikov, veslačev?

»Že pred leti sem se tudi odločil, da o veslačih ne nameravam javno razprav­ljati. Mislim, da velja pravilo, da smo trenerji in veslači povezani, da se drug od drugega ne moremo distancirati. Čeprav prihaja tudi do tega, vendar se na daljši rok tega ne počne, ker pač ni produktivno. To, ali ga je ob težavah bolj 'posral' trener ali športnik, je absolutno nemogoče ugotoviti. Pa tudi, zakaj bi? Če se skupaj dela, je ne­smiselno ugotavljati, kdo je bolj zaslužen za uspeh in kdo bolj kriv za neuspeh.«

Dostikrat je bilo med veslači slišati, da ste strog trener?

»To je res, bilo pa je slišati tudi obratno. Vedno smo si postavljali visoke cilje in zato je bila tudi izvedba zahtevna. Razumem, da načrtov ni moč vedno stoodstotno izvajati. Na splošno pa lahko rečem, da smo dobro delali.«

Ostajate trener v blejskem veslaškem klubu. Kakšno je zanimanje za veslanje med mladimi na Gorenjskem?

»Trenutno je v klubu okoli šestdeset veslačev, prihajajo iz vseh koncev Gorenjske, ne le z Bleda. Moja pomočnika sta trenerja Miha Pirih in Robert Krašovec, ki sta letos v klub pripeljala kar nekaj perspektivnih veslačev, prav tako za mlade skrbi trener Sadik Mujkić. Treba je omeniti tudi dva odlična mladinca, ki sta bila letos uspešna v mladinskem četvercu in sta kandidata za člansko reprezentanco, kjer imamo pet kandidatov. Mislim, da se za kvalitetne veslače na Bledu tudi v bodoče ni bati, je pa res, da bo z njimi treba še ogromno delati. Koliko tega dela bom še prevzel, se še nisem odločil. Nikoli nisem delal na pol. Lahko zožim obseg dela, ne mislim pa prevzeti funkcije nekakšnega svetovalca. Bo pa moje delo odvisno tudi od nadaljnjih dogodkov na zvezi. Klubi in zveza ta namreč povezana, trenerji delamo na obeh področjih hkrati, programi potekajo usklajeno.«

Lani ste imel kar nekaj zdravstvenih težav?

»Ja, lani pozimi sem imel srčni infarkt in operacijo žil, vendar težav sedaj nimam. Kmalu bo tudi dve leti, odkar sem upokojen.«

Kot odvetnik ste v klubu skrbel ne le za trenerski del, ampak tudi za lastninsko urejanje veslaškega centra v Zaki?

»Seveda, tudi pri tem se je bilo treba večkrat pošteno angažirati. Prvi spor zaradi lastninjenja veslaškega centra se je pojavil takoj po osamosvojitvi Slovenije in treba je bilo odločno nastopiti, da sta center dobila VZS in klub. Kasneje so se pojavili zahtevki po denacionalizacijah, kjer sem se kot odvetnik znova maksimalno izpostavil. Nato je bil na novo sprejet zakon o športu, ko je bilo treba lastnino prenesti na občine, razen če si lahko dokazal, da je kaj od kluba oziroma zveze. To je bil eden, vsaj zame, najbolj »pokvarjenih« zakonov. Občine sploh niso računale na to premoženje, v vsej državi pa ga je bilo ogromno. Tudi na Bledu je bilo podobno, vendar smo na koncu našli kompromis. Dogovorili smo se za tretjinsko lastništvo med VZS, klubom in občino. Kasneje, ko so bile potrebne nove investicije, je bilo znova potrebnih kar nekaj pogajanj. Čeprav je bila uradno investitor občina, sem tudi pri tem sodeloval po svojih najboljših močeh. Vse to je trajalo skoraj dvajset let, sedaj pa na novo urejamo še parcele, saj to nalaga spremenjen zakon o zemljiški knjigi. Vse to počnemo z namenom, da ohranimo veslaški center kot celoto.«