Vzdušje sreče

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 2. oktober 2014 / 09:19

Minulo soboto se je poročila naša kolegica in sopevka. Zbor je imel večkrat posebne vaje, saj smo se želeli potruditi zanjo s posebnimi pesmimi. Porok je danes malo in morda se zato teh še toliko bolj veselimo (še posebej starši). Verjamem, da veliko poročenih vsaj deloma podoživljamo lastno poroko in pregledamo prehojeno pot, nekateri pari se pripravljajo na skupno pot in podoben dogodek, mladi samski ljudje sanjajo o takšnem dogodku, vsi pa ob tem iskreno želimo srečno in uspešno pot ženinu in nevesti. Ženin je glasbenik, nevesta pevka, na koru so bili solisti, inštrumentalisti in seveda pevci. Glasbeniki in pevci smo dodali svoj kamenček k čudovitemu vzdušju na poročni maši. Kako lepo je, ko se ljudje združimo z dobrimi nameni! Verjetno je bil del mojega veselja podkrepljen še z dejstvom, da naša cela družina prepeva na koru. In če smo bili veseli in srečni mi, kako sta morala biti radostna šele mladoporočenca.

Skupno vzdušje, ki ga soustvarjamo ob takšnih in drugačnih priložnostih, pa različno odmeva v nas. Odvisno od nastavka oz. podlage, ki jo imamo v sebi. Včasih se očitno veselje (npr. poroka, rojstvo, uspehi v službi …) v nas okrepi, včasih pa se ne zmoremo veseliti sami v sebi in z drugimi. Res je pomembno, da si dovolimo veselje in radost. Mnogi ljudje (tudi jaz) ob velikih količinah pozitivnega, sreče ali radosti po telesu začutimo mravljince. In si želimo, da bi to trajalo dlje časa, hkrati pa točno niti ne znamo opisati tega vzduš­ja in veselja. Samo vemo, da je to nekaj zelo čudovitega in prijetnega. Večina od nas pozna stanja zaljubljenosti. To je menda edina vsesplošno in socialno sprejemljiva norost. Takrat se v naših možganih v nenormalnih količinah izločata vsaj dve kemični snovi, imenovani serotonin in dopamin, ki povečujeta srečo. Telo samodejno tega ne more proizvajati dolgo časa v povečanih količinah. Sami pa lahko poskrbimo, da si ustvarjamo občutke sreče, kljub težavam in izzivom, ki nam jih življenje prinaša. Zavedamo se, da je o občutkih sreče in trudu zanje težko pisati, ko človek nima službe, ko ne ve, kje bo spal, jedel in kakšna bo njegova prihodnost. Pa vendar nihče razen mene nima te moči, da bi ugotovil, kaj me navdaja z veseljem. Če tega ne poiščemo v sebi, je nevarnost, da nas hitri tempo služb, tekmovalnost, otroci, skrbi … preprosto preplavijo in minejo leta, ko smo pozabili na sebe. In pozabimo, da je naša najbolj osnovna pravica, da smo veseli in radostni.

Meni je resda v veselje študij o odnosih, petje, čudenje nad naravo, še posebno v hribih, na morju …Vi imate druge vire veselja. Še bolj sem pa vesel, kadar lahko to notranje veselje delim z mojo ženo, otroki (kadar me pač želijo poslušati) in prijatelji. Res je pa tudi, da te danes ljudje kar čudno gledajo, če jim pripoveduješ o notranjem veselju in delitvi tega z drugimi. No, jaz sem to podelil z vami, saj kot pravi naš goriški slavček Simon Gregorčič, »srečen ni, kdor srečo vživa sam«.

Komentarji (2)

ivan kotnik

Gregor Zavrl pred VS, 3.10.2014 http://youtu.be/Rj0dlCKgUgo?t=26m51s

2014-10-04 23:40:44

ivan kotnik

Marija Štremfelj pred VS, 1.10.2014 http://youtu.be/l8UcC7JhHbA?t=27m

2014-10-02 16:35:20