Prst ali roka na platno in je risba

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 2. oktober 2014 / 09:36

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost so v četrtek odprli razstavo del akademskega slikarja, nagrajenca Prešernovega sklada Hermana Gvardjančiča.

Kranjska Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost je tokrat svoje organizacijske moči združila s Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Po razstavi akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča, nagrajenca Prešernovega sklada 1981, ki so jo v četrtek odprli v Kranju, kjer bo na ogled do druge polovice novembra, se bo slikar decembra predstavil tudi v Slovenj Gradcu. A to ne bo le prenos razstavljenega z Gorenjske na Koroško, saj obe razstavi razpirata pogled na umetnikovo delo z dveh različnih perspektiv. Razstava, ki si jo lahko ogledate v Kranju, obsega slikarjev opus od leta 1983 in se zaključuje z najnovejšimi deli, od katerih je nekatere slikar razstavil prav za to razstavo. V Kranju se predstavlja s slikami, kolaži in akvareli različnih formatov. Če v pritličju občudujemo dela iz osemdesetih let, v prvem nadstropju iz devetdesetih in let v novem tisočletju, nas povsem na vrhu navdušuje z deli zadnjih dveh, treh let, ko ga je duhovno plemenitila tudi glasba islandske skupine Sigur Ros. Razstava je nastajala kar nekaj časa, saj je precej Gvardjančičevih del, ki so v Kranju na ogled, v različnih javnih in zasebnih zbirkah.

Ob odprtju razstave je spregovoril slikarjev prijatelj in dober poznavalec njegovega dela, umetnostni zgodovinar Andrej Medved. »Čeprav se v tej galeriji ne predstavlja z risbami, velja o tej govoriti kot o temeljnem principu njegovega slikarstva. V risbi je Gvardjančič genialen, k tej genialnosti pa sodi tudi njegovo rokovanje z barvno materijo. Sodi v trojico slikarjev, ob njem še Franc Novinc in Boris Jesih, o katerih je pred štiridesetimi leti šel glas o škofjeloški slikarski tradiciji,« je ob odprtju razmišljal Medved in dodal, da njegove krajine niso klasični pejsaži, kakršne bi slikali realistični avtorji, ampak so povezane s čustvenim stanjem avtorja. Nastale so iz Hermanovih čustvenih impulzov. »Gre za senzitivno risbo, ki temelji na trdnem prepričanju samega avtorja, njegova risba je končana na platnu in ne dopušča nobenih popravkov. Na platno postavi prst ali roko in nastane risba. Njegova risba je uganka njegove čustvenosti.«

Če v »uvodnih« galerijskih prostorih lahko dajemo odkrito priznanje Gvardjančičevim delom iz njegovega najbolj ustvarjalnega obdobja, se lahko v najvišjem nadstropju navdušujemo nad njegovo ponovno eruptivno močjo, ki se odraža tudi v njegovem kratkem, a duhovitem nagovoru ob odprtju razstave. Takole je povedal v anekdoti izpred več kot štiridesetih let, ko je eno svojih prvih razstav postavil prav v Kranju: »S spačkom z odprto streho sem pripeljal svoje slike večjih formatov, pa me je možakar, ki je varoval galerijo, vprašal, ali sem slikar ali samo prevažam te slike. Vozim za prijatelja, sem mu odvrnil, on pa me je naprej vprašal, kar si mislim o slikah. Ne vem, sem dejal, mož pa suvereno, da bo on povedal, ker je že marsikaj varoval v galeriji in se spozna na stvar. Takole bom povedal, za tele slike je še elektrike škoda.« Preverite sami.