Kaj mi mar?!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. september 2014 / 12:04

»La guerra e una follia!« Vojna je norija! je vzkliknil papež Frančišek minulo soboto, med pridigo v Redipolju na Goriškem. Italijansko »follia« sem prevedel kot norija, da se skoraj rima, drugi so jo prevajali kot norost in nespamet. A to ni bistveno. Glavno je vprašanje, kako današnjim ljudem dopovedati resničnost te trditve. Vsi, ki smo se na obeh straneh nekdanje soške fronte rodili po letu 1945, nismo doživeli res hude vojne. Dobro, pri nas smo imeli v letu 1991 desetdnevno »vojno« za Slovenijo, a dobro vemo, da tisto ni bila res »prava«, »ta huda« vojna. Kakršna je bila, denimo tista ob Soči v letih 1915–1918 ali pa druga svetovna vojna, kakor so jo v slovenskih krajih doživljali v letih 1941–1945. Tudi papež, rojen leta 1936, je vojne doživljal le od daleč. Njegov nono se je boril ob Piavi in je vnuku v Argentini pripovedoval zgodbe iz tistih norih časov.

Monumentalni spomenik v Redipolju stoji na ozemlju, ki je pred začetkom vojne ob Soči pripadalo Avstro-Ogrski oziroma slovenskemu etničnemu ozemlju. Spomenik je dal dvajset let po koncu vojne postaviti Mussolini – v času, ko je njegova vojska že norela in morila po Etiopiji. Spomenik, ki naj bi spominjal na kupljeno zmago v prvi svetovni vojni, je bil dejansko v funkciji hujskaštva k novi vojni, ki se je v svetovnem merilu dejansko začela že naslednje leto. »Presente, Presente, Presente ….« je več tisočkrat v kamnu ponovljeni napis na stopnicah spomenika. »Presente!« je vojaški vzklik, ki pomeni »Tukaj!«, prisoten, pripravljen na novo vojno. Mussolini je duhove padlih klical spodbujat še žive vojake v novo vojno. Papež Frančišek pa je prav tu naredil obrat v radikalno drugačen pogled na te reči. Najprej je v bližnjem Foljanu obiskal avstrijsko vojaško pokopališče, ob vznožju fašističnega pa je razglasil, da je vsaka vojna norija. In to je storil v času, ko se v ob stoletnici začetka prve na svetovnih obzorjih vse bolj zlovešče nakazuje možnost izbruha tretje svetovne vojne.

»Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, v ozadju je tudi vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: 'Kaj mi mar?'« Kaj mi mar – to so besede, ki stojijo tudi nad vhodom na to velikansko pokopališče (več kot sto tisoč italijanskih vojakov), izrekel pa jih je že Kajn, ko ga je Gospod vprašal, kje je njegov brat Abel. »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9)

»S tem 'Kaj mi mar?', ki ga brezobzirni vojni poslovneži nosijo v srcu, morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je izgubilo sposobnost, da se zjoče. Kajn se ni zjokal. Ni mogel jokati. Kajnova senca nas pokriva danes tu, na tem pokopališču. Tu jo vidimo. Vidimo jo v zgodovini od 1914 do danes. Tudi danes jo vidimo.« Papež Frančišek je eden redkih, ki v današnjih dogajanjih po svetu vidi Kajnovo senco. Žal je veliko več takih, ki je niti ne slutijo ali pa je, kar je še slabše, sploh nočejo videti. Ob vojnih norijah, ki smo jim z medijskim posredovanjem priča v Siriji, Iraku, Afganistanu, Ukrajini, podsaharski Afriki in še marsikje, smo povečini tudi mi vsi sposobni reči le: Kaj mi mar?! Enako ob tragedijah ljudi, ki pred vsemi temi vojnami bežijo in se utapljajo v vodah Sredozemlja. Pozabljamo na možnost, da se vojna bliža tudi nam. Prihodnje leto bo že sedemdeset let, kar je ni bilo v teh krajih. A kdo nam jamči, da nas vojna norija kmalu spet ne zajame?