
Mala maša za suknjo vpraša
Ob 44. dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine so v četrtek v Galeriji Miha Maleš v Kamniku odprli razstavo vrhnjih oblačil na Slovenskem v 19. in 20 stoletju z naslovom Mala maša za suknjo vpraša. Zanimiv kontrast med originalnim in poustvarjalnim.
Kamnik – Da seveda ne gre za dekle s tem imenom, ampak za povezavo z 8. septembrom, ko Katoliška cerkev s sveto mašo praznuje Marijino rojstvo, hkrati pa rek »mala maša za suknjo vpraša« pomeni tudi prihod jeseni in toplejšega oblačenja. Od mladih let zaprisežena folklorista Alenka in Filip Pakiž sta v času folklornega praznika v Kamniku tokrat pripravila že četrto razstavo. Vsako leto se v pripravljalnem odboru za dneve noš odločijo za temo razstave. Če so bila to lani pokrivala, so se letos odločili za vrhnja oblačila. »Najprej sem preverila v domači zbirki starih oblačil, ob strokovni literaturi in podobah iz 19. stoletja pa sem v nadaljevanju povprašala tudi po slovenskih muzejih, v katerih hranijo izjemne primerke oblačil,« razmišlja Pakiževa in dodaja, da je pri tem veliko vlogo odigral Medobčinski muzej Kamnik, ki je odstopil prostore, pri pripravi razstave pa je s pomočjo direktorice Zore Torkar vzpostavila tudi stike z osmimi slovenskimi muzeji, ki so prispevali predstavljena oblačila. Ob tem sta z raziskovanjem po Sloveniji opravila dobrih tri tisoč kilometrov od Velike Polane do Trsta, od Bohinja do Bele krajine, saj so tako na razstavi zastopane vse tri slovenske pokrajine, osrednje kranjski del, panonski del in primorska. Ob muzejih so eksponate prispevali tudi zasebniki in štiri folklorne skupine, v katerih stara oblačila poustvarjajo in uporabljajo pri svojih folklornih nastopih.
V prvi sobi je predstavljeno slikovno gradivo, ki prikazuje vrhnja oblačila iz 18. stoletja, zelo bogato z risbami in slikami je 19. stoletje, ki je navdih za mnoge poustvarjene noše, ki jih danes uporabljalo folklorne skupine. »Ob predstavitvi oblačilnega izročila iz Kamnika razstavo tu dopolnjujejo še originalni kroji iz sredine 19. stoletja, ki nam jih je posodil domačin Anton Stele,« pove Pakiževa in doda, da je drugi del razstave namenila predvsem vrhnjim oblačilom iz zasebnih zbirk. Tu so tako imenovane kočemajke (oprijete jope oziroma suknjiči) in špenzerji (prav tako jope iz nekoliko debelejšega blaga), oboji dolgi le do pasu.
Največji prostor zasedajo eksponati iz muzejev. Tu sta predstavljeni dve ogrinjali, ličnato iz kamniškega okolja, tisto iz močvirske trave pa iz okolice Kostanjevice na Krki. Zanimivi so dolgi kožuhi iz strojene kože in zimske suknje, sledijo pa oblačila (med njimi čudovite »fanelce«) precej svetlejših barv, kar kaže na mediteranski pridih Primorske. Eden pomembnejših eksponatov je originalni dolg suknen plašč iz prve polovice 19. stoletja in ob njem tudi daljša ženska jakna, ki so jo imenovali kar žlahtna jakna, kar je za kmeta pomenilo prestiž v takratni oblačilni modi.
Zanimiv kontrast so oblačila, ki so jih po skrbnih in natančnih raziskavah slikovnega in pisnega materiala iz preteklosti poustvarili v štirih folklornih skupinah Ozara iz Kranja, Stu ledi iz Trsta, Miško Kranjec Velika Polana in veteranska skupina Tine Rožanc, v kateri nastopata tudi Alenka in Filip. V zadnjem delu je še nekaj značilnih vrhnjih oblačil, ki so jih uporabljali v času do 2. svetovne vojne.
»Pozitiven odnos in spoštovanje do preteklosti in s tem tudi naše materialne dediščine se tako odraža tudi v sedanjosti in prihodnosti. Vse moje delo in vsa spoznanja, do katerih prihajam pri raziskovanju stare oblačilne kulture, ne bi imelo nobenega smisla, če tega ne bi pokazala ljudem,« je še dodala Alenka Pakiž. Razstava bo na ogled do konca meseca.