Tomo in Bojana

Svetovni popotnik in borec za pravice, lahko bi se izrazili v pesniškem jeziku: ‘pozab­ljenih nad drugem koncu sveta', Tomo Križnar, je 26. avgusta dopolnil 60 let, v soboto pa dahnil usodni ‘da'.

V svojih knjigah in prispevkih za medije se ukvarja z občutljivostmi preživelih staroselskih kultur in načini, kako jih zaščititi. Večina Slovencev ga pozna kot nekoga, ki je predan svojemu poslanstvu in tudi večina je videla znana dokumentarca o Nubah in Darfur – vojna za vodo.

Z izbranko Bojano Pivk, sicer Logatčanko, ki živi v Postojni, sta se poročila v soboto v Kranju. V bistvu bi lahko rekli, da so ju združile Nube. Pivkova je namreč kot učiteljica svoje učence prosila, če bi se lahko odpovedali tistemu, česar ne potrebujejo, in zbrane šolske potrebščine za nubske otroke so potem naslednjič s Tomom potovale v Afriko. Spremljala ga je tudi Bojana.

Križnar in Pivkova sta se prvič poročila že pri Nubah, po njihovih obredih. »Duhovno, administrativno pa se bova še danes,« pove Križnar, kateremu bi moral biti za pričo Somain oče Sulejman Jamous, a je zaradi hude bolezni mesto priče prevzela Somaia. Urška Krišelj Grubar, ki jo sicer poznamo kot novinarko, pisateljico in tudi ljubiteljico popotovanj, pa je bila Bojanina priča.

Vzhičena in iskreno nasmejana mladoporočenca sta se po uradnem delu po­r­očnega sobotnega dopoldneva s prisotnimi preselila le čez cesto, v Stari Mayr. In kje bosta živela? Smeje Križnar pove, da malo tu in malo tam, mogoče celo v Afriki.