Največji kip v Sloveniji

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 9. julij 2008 / 06:00

Kamniški kipar Miha Kač je po letu dni končal izdelavo mamuta v naravni velikosti.

Kamnik – Mogočna skulptura, ki skupaj s pokritim delovnim odrom zaseda večji del kiparjevega vrta v Bistričici pri Kamniku, radovedneže privablja že od lanskega avgusta, kdaj pa bo mamut s pogledom, obrnjenim na most, pozdravljal tudi vse druge obiskovalce mesta, še ni natančno znano.

Prav na pobudo Miha Kača je občina podprla projekt izdelave mamuta v naravni velikosti, ki bi stal na sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice, z njim pa bi počastili 70. obletnico odkritja okostja mamuta v Nevljah. »Lansko poletje sem začel pripravljati pokrit oder na domačem vrtu, na podlagi slikovnega gradiva, ki so mi ga priskrbeli v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pa sem najprej izdelal nekaj manjših kipcev mamuta. Ko je bila oblika potrjena s strani strokovnjakov, sem se lotil 30-krat večjega kipa, ki sem ga pred dnevi tudi dokončal,« pove Miha Kač, ki je doslej izdelal že kakšnih tristo doprsnih upodobitev, a prav nič se ne more primerjati z izdelavo mamuta.

Ogrodje za skulpturo z osupljivimi merami, ki pravo navdušenje povzročijo šele ob gledanju v živo – 6,4 metra v dolžino, dobre štiri metre v višino, 1,8 tone teže in kar 45 kv. metrov površine – je sestavil iz lesa, ki ga je najprej obložil s stiroporom, nato pa z mrežico za fasade. Videz dlake je dosegel s kokosovimi vlakni, namočenimi v beton. »Ta kip sem res delal z dušo in srcem, noč in dan, saj sem še ponoči in takrat, ko nisem plezal po odru, razmišljal, kaj je treba narediti, kako določene stvari rešiti. Precej sem shujšal in delo je bilo izredno naporno. Vse se je dogajalo zunaj, pozimi je bilo mrzlo, nenehno sem moral plezati z odra, saj zaradi velikosti človek sploh nima občutka, kaj dejansko nastaja pod njegovimi rokami. Temu sem v zadnjem letu dni res posvetil vso svojo energijo,« pravi znani kamniški kipar, ki je o svojem projektu pripravil tudi zanimivo fotodokumentacijo.

Ta kip bo zdaj ostal na njegovem vrtu, za tistega, ki ga bo po naročilu občine livar vlil v bron, pa upa, da ga bomo lahko čim prej občudovali na sotočju obeh rek.