Predan lovsko-kinološkim potem

Jože Vester je ogromno prispeval k napredku slovenske kinologije in je izjemen poznavalec lovskih psov. Danes osemdesetletnik se rad ozre po spominih, tudi hudomušnih na temo jager pa jaga.

»Okusno lovsko oblečen in nasmejan, v druž­bi katerega smo vedno radi,« so Jožetu Vestru iz Zvirč ob osemdesetletnici nazdravili njegovi prijatelji. Obletnico je na rojstni dan, 27. avgusta praznoval v koči na Dobrči, kar samo govori o tem, da mu je že zibel stekla ob vznožju gora. Rojen je bil na Zgoši pri Begunjah in ljubezen do narave, zanimanje za divjad ter lovske pse mu je v najzgodnejših letih vzbudil oče. Še preden je leta 1956 šel k lovcem, je bil Jože Vester gozdar na Mežakli, Pokljuki, kasneje v tržiških koncih. »A kaj bi tak mlad fant v hribih sam živel,« si je rekel in gozdarstvu rekel zbogom. Tržič se mu je očitno prikupil, tu si je ustvaril družino. Pred dvajsetimi leti so se preselili nekaj kilometrov stran v Zvirče.

Pogovarjala sva se v njegovi »hišni« lovski sobi, v kateri so pokali, priznanja, trofeje, fotografije iz njegovih lovsko kinoloških poti, med njimi tudi črno bela iz leta 1948, na kateri izstopajo tedaj štirinajstletni fantič Jože z istrskim goničem ob sebi, Jožetov oče in še drugi lovci; trofeja je bil prvi ustrel­jeni divji prašič na Gorenjskem. Časi in dojemanje lova so se sicer skozi zadnje stoletje spremenili, je razložil sogovornik: »Lovci so bili včasih ljudje, ki so imeli malo več pod palcem, svoje lovišče, čuvaje in lovske pse. Po drugi svetovni vojni so zasebna lovišča z novim režimom ukinili, začele so se ustanavljati lovske družine. Včlanili so se lahko vsi, ki so imeli veselje do lova. Ne rečem, da ni bilo obdobja, ko so se nekateri v lovu samo izživljali, lahko vam pa povem, da je danes lov po­treben predvsem zaradi ravnovesja v naravi. Prostovoljne ure pa lovci prispevamo za košnjo po hribih, kopanje steza, vzdrževanje prež …«

Svetovni prvaki – v lepoti

Leta 1976 sta imela zakonca Vester prvo leglo zlatih prinašalcev v Sloveniji. »Zlato prinašalko Hero sva leto prej pripeljala iz Beograda. Ljudje so hitro vzljubili nezahteven značaj zlatih prinašalcev, slovenska stroka pa ugotovila, da je pasma primerna za iskanje pogrešanih oseb, vodenje slepih in slabovidnih, socialne stike in še na pogled so to čedni psi.« Hera je bila ena izmed številnih lovskih psov in psov goničev pri hiši, je razložil sogovornik in dodal: »Trije psi so bili svetovni prvaki – v lepoti. Z bavarskim barvarjem sva zmagala v Bernu, s hanoveranko v Celovcu in tribarvnim goničem v Brnu. Hanoveranka se je izkazala tudi na mednarodni tekmi po krvni sledi na Pokljuki leta 1968.«

Jože Vester je ogromno prispeval k napredku slovenske kinologije. Leta 1972, ko je bil pripravnik za kinološkega sodnika, se je zaposlil pri Kinološki zvezi Slovenije (KZS) in v funkciji sekretarja ostal vse do upokojitve leta 1990. »V kinologiji je bilo pred desetletji vse zastarelo, s prihodom predsednika zveze Poldeta Mačka je zavel nov veter. Imel je posluh za napredek. Pse smo začeli tetovirati, z letom 1979 smo začeli ustanavljati teritorialna Lovska kinološka društva (LKD), ker je bila pred tem celotna naša dejavnost koncentrirana samo na Ljubljano. Danes imamo devetnajst LKD po vsej Sloveniji. V KZS smo si začeli bolj prizadevati za izobraževanje, dobili smo veliko kinoloških sodnikov, mnogi med njimi so mednarodno priznani.« Tudi Jože Vester je mednarodno spoštovan sodnik. Še vedno predava, sodeluje pri preizkušanju naravnih za­snov (PNZ) lovskih psov in goničev. Ocenjuje pse na lepotnih razstavah, kar je njegov zgolj minimalen prispevek h »komercializaciji« štirinožcev. »Dejansko pa sem se večinoma ukvarjal s šolanjem lovskih psov,« je poudaril. Je avtor Rodovne knjige psov barvarjev od leta 1954–1984.

Že od leta 1955 je član Lovske družine Begunjščica. Rad se spomni mladostnih prijateljev, lovskih in smučarskih legend Janka Štefeta – Zavrotarja, Tinčka Muleja in Francija Primožiča – Krvina. Kakšen lovski krst sta znala speljati s Krvinom in kakšno hudomušno lovsko prireditev na temo jager pa jaga so ušpičili. Njegovi »učenci«, sedanji lovski prijatelji iz sosednje Lovske družine Dobrča so se mu ob praznovanju jubileja poklonili z besedami: »Kot uspešen učenec in prijatelj staroste slovenske kinologije Miloša Keliha si bil med pobudniki lovskega krvosledništva na Gorenjskem in v slovenskem prostoru. Kot aktiven kinološki sodnik si vzgojil generacije dobrih kinologov, ki skrbijo za visoko raven slovenske lovske kinologije. Vedno si bil pripravljen priskočiti na pomoč s svojimi krvosledci, bil si nam svetel zgled dobrega lovca, kinologa in pred­vsem človeka.«