Rodila sta se dvojčka

Ljubezen nikoli ne zamre, 1. del

Pogosto se nam dogaja, da si rečemo: ''Upam, da ne bom takšen, kot je bil starš, da bom boljši. Plemenitejši. Pametnejši.'' Žal je že tako, da usodi, ki smo jo vsrkavali z materinim mlekom, enostavno ne moremo uiti. Ko sem na enem zadnjih literarnih večerov, ki se je podaljšal globoko v večer, spoznala Urško, sem že tedaj, ko sva si stisnili roko, začutila, da bi mi rada zaupala svojo zgodbo. Obljubila mi je, da se srečava ob prvi priložnosti, ko se ponovno vrne v Slovenijo.

Njena življenjska zgodba je zelo zanimiva, na nekaterih mestih malodane neverjetna. Kar se je v drugo poročila – stara je 88 let – živi on­stran meje, v Italiji. Dobiva nekaj socialne podpore, okoli 500 evrov, kar ni ne za umreti ne za živeti. Če bi se vrnila domov, pa še tega ne bi bilo.

Odraščala je v strogi krščanski družini, v kateri je imela glavno besedo mama. Oče je bil avtoriteta le na videz, pod najbolj pomembne odločitve pa se je zmeraj podpisovala mama. Urška se je rodila 1926. leta, bila je že tretja deklica po vrsti, kar je mamo zelo razočaralo in prizadelo, saj si je srčno želela sina.

''Zrasla sem v lepo dekle,'' pripoveduje Urška. ''Ko sem bila stara petnajst let, sem že 'švercala' preko meje, v Italijo, in za družino zaslužila kakšen dinar. Med drugo svetovno vojno so partizani, medtem ko so se skrivali v našem kozolcu, zanetili ogenj. Zublji so se razširili tudi na zgornji del hiše, kjer smo imeli seno. Le hitri pomoči vaščanov smo se lahko zahvalili, da nismo ostali brez vsega. A hišo je bilo treba obnoviti, če ne drugače, pa vsaj za silo. Za menoj so se rodili še štirje bratci, eden je bil še dojenček, ni bilo misliti, da bi prihajajočo zimo preživeli na prostem. A prav to se je zgodilo. Ker starša nista imela denarja, je šlo delo počasi od rok. Zatočišče smo dobili pri sosedu. Izpraznili so svinjak, ki je bil na srečo zidan, svinje so preselili v hlev, stene smo pobelili z apnom, po kamnitih tleh položili deske in deset (vključno s dedom) se nas je preselilo na borih dvajset kvadratnih metrov. Hodili smo drug po drugem, pozimi nas je grozno zeblo, saj smo imeli le gašperček, na katerem je mama tudi kuhala. Na veliko potrebo smo hodili domov, kjer smo imeli stranišče, tudi vodo smo nosili od tam. Spominjam se, da se prvo zimo v novem bivališču nisem niti enkrat scela umila. Res je bilo grozno. Kakor hitro je skopnel sneg, smo se želeli lotiti dela na pogorišču, a ni šlo. Pisalo se je leto 45, hajke so si sledile ena za drugo, ni bilo varno hoditi po prostem. Usojeno nam je bilo, da je bil svinjak naš dom še več kot leto in pol. Tisti, ki so zakrivili požar, so očetu obljubljali, da mu bodo po najboljših močeh pomagali. Žal se to ni zgodilo. Dva fanta sta padla, ostali pa so nam obrnili hrbet in so se obnašali, kot da nič ne vedo. Bili smo brez denarja, z mamo sva hodili v žernado, oče je pomagal obnavljati cesto, tako da od lakote ni bilo treba umreti. Nekoč me obišče prijateljica, s katero sva včasih skupaj hodili čez mejo. Namigne mi, da tisti, ki švercajo iz Italije, zelo dobro živijo, saj so šli makaroni, najlonke, modrčki, kombineže, rute pri nas zelo dobro v promet. Ti si zelo lepo dekle, italijanskega carinika boš ovila okoli prsta, če te bo slučajno zasačil, se mi je dobrikala. Povedala sem doma, začuda ni­sta imela ne mama ne oče nič proti. Življenje v svinjaku je pač naredilo svoje …''

Pešpot do Gorice ni bila lahka, saj se je bilo potrebno izogibati nastavljenim minam in bombam. Večino sta s prijateljico hodili peš, le sem in tja ju je vzel k sebi na voz kdo od kmetov. Na jugoslovanski strani so že začele teči priprave na gradnjo Nove Gorice. Delovne brigade so se zgrinjale z vseh koncev Jugoslavije, med njimi se je bilo zlahka skriti. Čeprav se nikoli ni vedelo, kdo od njih je lahko ''špeckahla'' ...

''Najina zveza je bila Saša. Srečevali smo se v neki kolibi, v kateri so hranili orodje, ki so ga potrebovali za okopavanje vinograda. Denar sem ji morala izročiti prej, preden sem dobila robo. Običajno sem ji prinesla še jajca, maslo, suho meso, kar je potem prodala in mi naslednjič prinesla izkupiček. Žal se je čez nekaj mesecev poročila, njeno delo pa je prevzel Mavricio. Bila sva približno istih let, že v prvem trenutku, ko sva si stala nasproti, sva si bila všeč. Po tistem so imela dolga potovanja na Goriško povsem drug prizvok. Prinašal mi je tudi osebna darila, ki jih s svojimi bornimi prihranki nikoli ne bi mogla kupiti. Doma sem jih skrila, ker sem se bala neprijetnih vprašanj. Žal se je zgodilo, da je oče nekoč nekaj iskal, vtaknil se je v mojo škatlo, v njej pa našel rute, šale, zapestnico, nekaj spodnjega perila, blago za obleko. Na­stal je vik in krik, saj je bil prepričan, da sem stvari nekje ukradla. Prisilil me je, da sem povedala, od kod so. Mislila sem, da ga bo kap! Zmerjal me je s kurbo in pokvarjenko. Četudi bi denar, ki sem ga zaslužila s tihotapljenjem, krvavo potrebovali pri obnovi strehe, se mu je raje odpovedal. Nič ni pomagalo, ko sem razlagala, da je Mavricio Slovenec, da ima le italijansko ime, od mene je zahteval, da z njim pretrgam vse stike. To v bistvu niti ni bilo težko, saj mu kakšnega pisma nisem mogla napisati, zadoščalo je, da se nisem več podala na pot …''

Čas pa je tekel, leta 1950 je bila Urška že precej ''stara'' za poroko. Ko jo je nekoč, po maši, nagovoril Jože, ki je bil od nje sicer leto dni mlajši, a bil je pošten in deloven, če bi ga marala, je prikimala.

''Po poklicu je bil izučen kovač, garal je od jutra do večera, a zaslužek je bil zelo pičel. Tudi zato nisva mogla iti na svoje. Ko so se naši preselili nazaj v hišo, je ostal 'svinjak' prazen. V njem sva si uredila prvo zasilno prebivališče. Še sreča, da sem za doto dobila omaro, drugače bi oblačila ležala vsepovsod. Iz desk je Jože zbil klop in mizo, ostalo jih je še toliko, da je naredil tudi stranišče. O, kako sem bila ponosna nanj! Samo skozi zadnja vrata sem stopila ven, pa sem bila v njem. Na nešteto kilometrov, ki sem jih v mladosti pretekla, kadar me je tiščalo, se nisem rada spominjala! Najhuje je bilo pozimi ali ob kakšnem deževju …, pa ne bi o tem razpredala, saj z mojo zgodbo, ki ti jo želim povedati, nima dosti veze. Preden sva se z Jožetom vzela, sem mu povedala za Mavricia. To, da nisva skupaj spala, je itak vedel, saj sem bila na poročno noč nedolžna. Srce se mi je trgalo na koščke, ko sem metala stran stvari, ki mi jih je dal v dar. Ob vsaki drobnariji so oživeli spomini na njegove tople oči, ki so žarele v temi. Ali pa na mojo roko v njegovi, ko me je grel in mi šepetal nežne besede. Nisem si mogla kaj, obdržala sem eno od rut, sicer z izgovorom, da jo bom podarila hčerki, če jo bom imela, globoko v sebi pa sem vedela, da je to laž. Kmalu, že po dobrem letu, ko sem bila poročena, sem zanosila in rodila dvojčka. Ob meni je bila le babica, takrat še ni bilo v navadi, da bi ženske iz vasi rojevale v porodnišnici. Četudi bi, kdo pa bi nas do tja zapeljal? Porod me je povsem izčrpal, izgubila sem tudi veliko krvi, kar pa je bilo najhuje, raztrgalo me je do neprepoznavnosti. Ker se krvavitve tudi po več mesecih po porodu niso ustavile, sem postala zelo slabokrvna. Jože pa je mrščil čelo, ker je bil ljubosumen, prepričan, da v teh težavah iščem izgovore, da ga v postelji zavračam. Nekoč mi je bilo vsega zadosti, javim se na pregled pri zdravniku, ki je prihajal enkrat tedensko v ambulanto, ki jo je imel v eni od sob nad trgovino. Mislila sem, da se bom v tla vdrla, ko mi je ukazal, naj se slečem, a potem, ko me je pogledal tam spodaj, je postal zelen, rekoč, ja, ženska zmešana, saj imaš pol trebuha zunaj!''

(se nadaljuje)