Šolske torbe

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / nedelja, 24. avgust 2014 / 08:21

Vsako leto posebej sem zgrožena, ko vidim cene šolskih torb. Nobena moja torbica se ne more kosati z njihovo vrednostjo. (Upoštevajmo, da torbica ni prioriteta v mojem vrednostnem sistemu.) No, občutek imam, da so postale tudi šolske torbe del igrice, ki se ji reče pokaži, kaj imaš. Namesto pokaži, kaj znaš. Pa pustimo posel. Konec koncev je tudi vsebina šolske torbe dobro vpeljan posel, ki nam pod pretvezo izboljšav ponuja vedno nove in (dražje) učbenike in delovne zvezke. Ampak starši lahko vsaj še pri šolskih torbah izbiramo ceno, ki smo jo pripravljeni plačati, čeprav nas stokajoči otroci milo gledajo in kažejo s prstom na najdražje. Le kako jim to uspe? Seveda je lepo, da otrok sam izbere torbo, ki jo bo uporabljal, vendar ni odveč, če pri tem vklopimo tudi razum, ne samo čustev. Pogosto so modne torbe z junaki priljubljene manj časa, kot si želimo. Deklice obdobje princesk precej hitro prerastejo (no, nekatere tudi nikoli), fantje s super junaki vztrajajo kakšno leto dlje. Zato ob prvem nakupu razmislite in določite predvideni uporabni rok torbe. Glede na to, da večina prvošolcev ne nosi torbe vsakodnevno domov, se sprašujem, če je potem sploh potrebna. Seveda je, saj služi kot odlagališče vseh potrebnih, manj potrebnih in nepotrebnih delovnih zvezkov za prvi razred. Kot lahko razberete iz mojih zapisov, se še nisem povsem sprijaznila z devetletko in najbrž se nikoli ne bom. Mirne duše in z vsemi strokovnimi argumenti bi lahko obdržali pripravo na šolo v vrtcih in vpisovali prvošolce eno leto kasneje. Tudi šolske torbe so zelo povezane s tem dejstvom. Zato, da smo omilili prehod iz vrtca v šolo, smo opremili šole po vrtčevsko, ponudili otrokom igralne kotičke in jim milostno namenili nekaj ur prisotnosti vzgojiteljice. Šolske torbe morajo biti, vendar je postala praksa, da jih otroci nosijo domov le ob petkih. To je skregano z zdravo pametjo. Od otrok pričakujemo, da se obnašajo kot šolarji in jim privzgajamo učne navade, vendar jim ne dovolimo, da bi vsakodnevno nosili šolsko torbo. Edina stvar, ki jo otroci neposredno povežejo s šolo, je šolska torba. Njihova prva in najbrž samo enkrat tako zaželena šolska torba pa ostaja v razredu. Do sedaj me ni še noben odgovor, zakaj je tako, zadovoljil ali upravičil te navade. Če se nam zdi, da je to prevelika odgovornost za otroka, da bi nosil torbo vsak dan iz šole domov in nazaj, potem je potrebno resno razmisliti o ukinitvi devetletke. Kajti, kako naj potem zdržijo argumenti o programskem delu prvega razreda, ki mu vsako leto dodajamo nove vsebine? Ali podcenjujemo otroke ali jih v imenu naših interesov precenjujemo? Od vseh obveznosti se mi zdi skrb za šolsko torbo še najmanj sporna. Lahko bi bila samo vsakdanja navada in nič drugega. Otrok bi poskrbel vsaj za ošiljene barvice in to mu najbrž ne bi škodovalo. V nekaterih šolah so to že uvedli in poročajo o pozitivnih rezultatih. Tudi starši povedo, da imajo otroci boljši odnos, kajti torba je nekakšen simbol šolanja in postane že prvo leto otrokova skrb. Težko bomo kadarkoli izmerili, kakšen vpliv ima to na otroka. Vendar je postala neodgovornost današnjih otrok rak rana sodobne vzgoje. Če lahko to izboljšamo z majhnimi koraki, je vsekakor boljše kot čakati na to, da bodo otroci dozoreli. O zrelosti prvošolcev bi lahko pisali dolge spise. Ampak ostanimo pri šolski torbi. Kupimo jo po presoji, koliko jo bo otrok sploh nosil, kakšno pot bo naredil z njo, za koliko let bo priljubljen super junak na njej. Najpogostejša praksa je bila, da otroci dobijo v času osnovne šole dve šolski torbi. Eno za razredno stopnjo in drugo za predmetno stopnjo. V času potrošništva pa se to nekoliko spreminja in otroci zamenjajo več torb kot njihove mame. Ali smo tudi iz šolske torbe naredili modno muho? Pomislite na to, ko boste otroku povedali, za koliko let jo kupujete. Tako bo tudi otrok vedel, da to ni samoumevna stvar novega šolskega leta. Bolj važno je, kaj narediš z njo in z njeno vsebino.