Politika brez ovinkarjenja in prehitevanja

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 1. avgust 2014 / 09:47

Kadar se iz Kranja peljem v Sorico, od koder izvira moj rod, mi v spominu najbolj ostane pot skozi Železnike. Cesta je izredno ozka in nepregledna. Potrebna je počasna in preudarna vožnja. Ko sem zvedel, da je Luka Mesec, sveže ime slovenske politike, doma iz Železnikov in sem začel preverjati njegov življenjepis, mi je misel neprestano uhajala na odsek ceste, ki pelje čez občino. Tam ni nobenega prehitevanja. Moj žal že pokojni prijatelj Tine Debeljak ml., ki je tudi izviral iz Škofje Loke, mi je nekoč v Argentini razlagal, da Slovenci ne moremo razumeti pojma neskončnosti, ker nam tega enostavno ne dovoljuje neposredno okolje. Naš pogled stalno nekaj omejuje. Na Gorenjskem so to gore, na Primorskem morje, v Argentini pa je ena sama neskončna pampa. Po tej logiki bi moral biti torej Luka Mesec še posebej omejen, ampak on je okolje, iz katerega je prišel, obrnil v svoj prid. V Železnikih ni obvoznice in tudi Luka Mesec ne govori po ovinkih. Njegovi odgovori, s katerimi je očitno pred volitvami prepričal svoje volivce, so jasni in jedrnati. Ker hkrati izhaja iz povprečne slovenske družine srednjega sloja, se je velik del Slovencev lahko identificiral z njim. Slovenski volivci so v dvajsetih letih demokracije spoznali, da oddajanje glasov bogatim in slavnim ne pomeni, da bodo takšni postali tudi oni. Kvečjemu nasprotno. Njihovi kandidati so mirno gledali, kako propadajo nekoč ugledne tovarne, v katerih je velik del volivcev »združeval delo«, politiki niso naredili nič proti nesramnemu lastninjenju ali pa so celo sodelovali pri plenjenju nekoč družbenega premoženja. Že samo Kranj, ki je bil v zgodovini edinstven primer uspešne tekstilne in gumarske industrije, je danes mesto z izgubljeno identiteto. V času, ko je trgovina postala pomembnejša od proizvodnje, je Kranj tudi na tej točki padel na celi črti. Tradicionalni Gorenjski sejem, ki je nekoč v mesto pritegoval ljudi iz vseh koncev Slovenije, so zamenjale trgovine, ki jih je mogoče najti po vsej državi in se zaradi njih ne splača voziti do gorenjske prestolnice.

Potem ko je globalizacija dodobra uničila lokalno, je splošna gospodarska kriza pokazala, da veliki monopoli in delo v sužnjelastniških razmerah nista formuli našega preživetja. Pred dnevi je drugi najbogatejši človek na svetu Carlos Slim izjavil, da bi morali ljudje delati manj. Predlaga, da bi se delalo le tri dni na teden po 11 ur, ostalo pa bi imeli prosto. Bolj spočiti delavci bi delali več in bolje. Ena od stvari, ki se je v zadnjem času zelo širila po družbenih omrežjih, pa je primer avstrijskega podjetnika Johannesa Gutmanna iz podjetja Sonnentor, kateremu so svetovali naj odpusti sto ljudi, da bo zaslužil več denarja, on pa je raje odpustil svetovalce, saj se noče ukvarjati z obrestnimi merami in finančno krizo in ima raje zadovoljne delavce.

Politika, s katero je v parlament prišel Luka Mesec, ima s temi primeri precej skupnega, vprašanje je le, kako bodo Mesec in njegovi s svojimi idejami vozili po ozkih prehodih parlamenta.