
Angel pozabe
»Preletel me je angel zgodovine. S svojimi krili je obsenčil prostor taborišča. V poltemi nisem videla njegovega prepadenega obraza, le za hip se mi je zazdelo, da slišim frfotanje peruti, da se je sunek vetra ujel v njegova angelska krila, v katera se lovijo viharji prihajajočega. Za trenutek se počutim kot otrok, ki je pobegnil času, času, ki kot neviden, okoren ledenik drsi čez vse, kar se je kdaj zgodilo, ki pod seboj pokoplje, zdrobi in zmelje vse, kar je bilo videti neomajno. Z vsakim korakom se globlje ugrezam v sedanjost, vse pogosteje lahko trčim in naletim nase, slišim svoj glas, glas znanke, ki dolgo ni pogledala iz zmedenega vrveža stavkov, ki se je skrivala. Angel pozabe je najbrž pozabil izbrisati iz mojega spomina sledove preteklosti. Vodil me je skozi morje, po katerem so plavali drobci in ostanki. Moje stavke je lučal ob plavajoče črepinje in razbitine, da se tam ranijo, da se nabrusijo. Dokončno je snel podobici angelov znad moje otroške postelje. Nikoli mi ta angel ne bo stopil pred oči. Ne bo se utelesil. Izginil bo v knjigah. Postal bo zgodba.«
Roman Maje Haderlap je prvič izšel že leta 2011 v nemščini (Engel des Vergessens), zbudil je veliko pozornost v nemškem svetu, avtorica je zanj dobila več nagrad; v slovenščino ga je prevedel Štefan Vevar, založila mariborska Litera. Seveda je zbudil tudi mojo pozornost, v Celovcu sem si kupil izvirnik že pred prevodom, tega sem prebral šele letos na morju, za menoj pa še druščina in vsi smo bili navdušeni. To je res dobra knjiga, umetniški prikaz tega, kar se je koroškim Slovencem zgodilo med drugo svetovno vojno in po njej. Zgodovinska dejstva sicer vsaj delno poznamo, tu pa so povzdignjena v umetnost. Bogu hvala, da je angelu zgodovine in pozabe in Maji Haderlap zaupal nalogo, da je iz grobih dejstev (facta bruta) ustvarila zgodbo. Napisano v nemščini in tako, da jo bere ves nemški svet in povečini šele iz nje izve, kaj vse so Nemci počeli s Slovenci. In kako je vse to doživela deklica, ki je postala pesnica in pisateljica, pa njen oče, ki se je že kot otrok zatekel k partizanom, in njena babica, ki so jo nacisti odvlekli v taborišče, v knjigi pa je glavni vir pripovedi … »Literatura ni tako vplivna kot politika. Ker ni na oblasti. Toda njen vpliv je zagotovo velik in ga ne kaže podcenjevati.« Roman je v nemščini doživel že petnajst ponatisov v več kot osemdeset tisoč izvodih, pred izidom sta italijanski in angleški prevod … Angel zgodovine ne spusti vsega v pozabo.