Poletno premirje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. julij 2014 / 09:54

Končno je prišel tisti čas v letu, ki je najmanj javen in najbolj zaseben in ki ga ima človek, če to hoče in zmore, predvsem zase in za svojo družino. Zunanje ali objektivne razmere so takšne, da to dopuščajo, od vremena do politike. Poletno vreme dopušča, da smo lahko več zunaj, politika pa gre na dopust in teror, ki ga celo leto izvaja nad družbo, vsaj za nekaj časa pojenja. To poletje za mnoge politike sicer ne bo pravega dopusta, sestavljali bodo novo vladno koalicijo. A to je njihova stvar, večina državljanov bo to dogajanje spremljala le prek medijev ali pa še to ne. Med dopustom je odklop dopusten, ne le od službe, tudi od politike.

Časovno obdobje, o katerem besedujem, sta seveda osrednja poletna meseca, zlasti druga polovica julija in prva polovica avgusta. Letošnji datum, do katerega smo bili še zavezani javnosti, je bil 13. julij, ko se je zgodil dvojni finale prve polovice tega leta; tisto nedeljo smo izvolili nov državni zbor in spremljali finale svetovnega nogometnega prvenstva. Drugi mejnik bo, kot vsako leto, 15. avgust, veliki šmaren. Moja mama nam je vsako leto ponovila, kar je vedela še iz svojega otroštva – da je tistega dne tako velik praznik, da še kače zlezejo na drevesa. Ko se jo vprašal, zakaj naj bi bilo tako, ni zmogla res prepričljive razlage; baje zato, ker hočejo, da bi šle za Marijo in bile še same vnebovzete. Ali pa jim je na tleh preprosto prevroče, ne vem. Raje se spomnim na eno od mojih doživetij tega praznika. Bilo je v začetku osemdesetih, še pod komunizmom in zelo vroče. Pa sem se usedel na bratov moped in se zapeljal malo na izlet. Po vaseh, ki so nekoč sodile v loško gospostvo freisinških škofov; zdaj na gorenjski jug sicer še mejijo, a so že dolgo v logaški in idrijski občini – Sveti Trije Kralji, Hlevni Vrh, Zavratec … Bilo je sredi tedna, žirovske tovarne so bile v pogonu, po teh vaseh pa je vladala tako rekoč popolna tišina; nobenih traktorjev, kosilnic, motornih žag, le zvoki, ki izvirajo iz narave same, šumi potokov, petje ptic, od človeških pa le zvonovi, ki bijejo ure in na cestah kakšno motorno vozilo. Ljudstvo je praznovalo, čeprav je bil praznik zapovedan le od Cerkve, od države pa bolj nezaželen kot prepovedan …

Do 13. julija se nam je letos kar naprej nekaj godilo. V naravi je udaril žled, v družbi je za permanentno katastrofo skrbela politika. Država se je kar naprej zadolževala, nekaj najbolj prenagljenih ukrepov je razveljavilo ustavno sodišče, referendum o arhivih smo povečini ignorirali in šli že dvakrat na volitve, v evropski in slovenski parlament; slednje so v državni zbor naplavile skoraj dve tretjini novih obrazov. Kaj to pomeni, se bo pokazalo po 15. avgustu, ko se bo politična mašinerija počasi na novo zagnala. Jesen zna biti huda in zima politično bolj vroča kot poletje. Zato užijmo to poletno premirje, ki se ponuja prav v teh dneh in tednih. Tudi pri nas je v družbi marsikaj narobe, a tako hudih reči, kot se godijo v Gazi ali na vzhodu Ukrajine, še zdaleč ni. Prizadene nas lahko le nenadna naravna katastrofa, a bog daj, da tudi te ne bi bilo. V bližnjih pasjih dneh bi se morali ogibati vročine in pretiranim naporom. Tu je še en stari rek, ki mu umsko nisem kos. »Julij in avgust – vino pij in babe pust.« Tega napotka nisem nikoli prav dobro razumel. Zakaj bi bilo uživanje alkohola med odpustom dopustno, seks in z njim povezani telesni in duševni napori pa ne? Bog ve, jaz ne, a nekaj že mora biti na vsem tem. Lepo in mirno poletje vam želim.