Tour uspavalo
Prvič v zgodovini slovenske televizije imamo možnost pogledati prav vseh enaindvajset etap najslovitejše kolesarske dirke na svetu, dirke po Franciji oziroma Tour de France.
Do zdaj so nam prikazovali zgolj posamezne etape, največkrat tiste, ki so se končale na vrhu klanca. Razlog je bil vseskozi jasen, kajti kolesarstvo je zanimivo zgolj na dolgih, strmih klancih … To je, kot če bi gledali film, ki traja uro in pol, samo trikrat po šest minut, takrat, ko se streljajo ali ljubijo in še enkrat vmes. Kdo bi potemtakem vedel, kaj je bilo vmes ali kako se je vse skupaj začelo in končalo.
Na Touru nastopa 22 ekip. Vsaka ekipa šteje 9 kolesarjev. Vse skupaj to nanese 198 kolesarjev. Na dirki ni kolesarja, ki bi nosil okroglo številko, kot so 10 ali 20 ali 30 … Taktika posamezne ekipe je skrivnost. Splošno pa je znano, da ima vsaj ena ekipa tekmovalca, ki se bori za najboljši skupni seštevek tritedenske dirke, torej za rumeno majico. Enega kolesarja, ki se bori za poseben seštevek točkovanja, katerega najboljši oziroma tisti, ki nabere največ točk, nosi zeleno majico. Enega kolesarja, ki se bori za pikčasto majico, ki pomeni, da je najboljši pri zbiranju točk na gorskih ciljih. Zelena majica pobira točke na ravninskih, določenih ciljih. In potem je še bela majica, ki jo nosi najboljši najmlajši kolesar v skupnem seštevku. Med mlade se štejejo tisti, ki imajo manj od 25 let. Najpomembnejša je rumena majica, zato je tudi konkurenca za njeno visočanstvo najmanjša. Da, najmanjša. Že pred dirko se ve, katera ekipa ima kolesarja, ki jo je zmožen pripeljati do Elizejskih poljan v Parizu, kjer je vsako leto tradicionalni cilj francoske pentlje. In vendar: nobeni ekipi, tisti, ki nima konkurenčnega kolesarja za skupni seštevek, pa sploh, rumena majica ne pomeni kaj dosti, zato se osredotočijo na posamične zmage v etapah. Samo 21 jih je na voljo, kolesarjev je pa 198. Ve pa se tudi, da so nekateri tako dominantni, da lahko zmagajo tudi več etap. Tako je na primer na slovitem Giru, ki je prav tako tritedenska dirka, vendar se vozi po Italiji, leta 2004 Italijan Alessandro Petacchi zmagal kar 9 od 21 etap! Gledanje Toura je krasen čas za popoldanski mrk na kavču, pravi večina tistih, ki ne razumejo tekmovalnega kolesarstva. Če pa še znižajo jakost tona, je spanje zagotovljeno. Tekmovalci se delijo na liderje, to so tisti, ki so glavni akterji za skupno zmago, na vodonosce, to so tisti, ki so zgolj pomagači liderjem, na rouleurje, kar je francoski izraz za tiste, ki vsebujejo najbolj vsestranske kolesarske lastnosti, kar pomeni, da so enako dobri za v klanec, ravnino, za spuste, šprinte …, na baroudeurje, to je spet francoski izraz in v prostem prevodu pomeni borec v zadnji bitki izgubljene vojne, to so prosti strelci, ki nerazumno tekmujejo in na faktor presenečenja ali norosti skušajo zmagati vsaj v eni etapi. Liderje vidimo na čelu oziroma so med prvimi zgolj v zadnjih kilometrih najtežjih etap. Ni pa nujno, da so najtežje etape samo tiste, ki imajo cilj na vrhu gore ali hriba. Rouleurje vidimo vsak dan, to so tisti, ki se zberejo v manjši skupinici in se odcepijo od pelotona, od glavnine in skušajo z določeno prednostjo prelisičiti druge, ker jim gre dobro po vseh terenih. Ponavadi pa jih ujame skupina tik pred ciljem, kar pa je prava umetnost pravih liderjev, ki natanko vedo, kdaj se morajo vodonosci, največkrat iz ekipe, ki ima rumeno majico, pognati v lov za ubežniki. Baroudeurje pa prepoznamo po tem, da je do cilja na primer še sto kilometrov, on pa sam pešta pedala pred glavnino, ali pa da poskuša pobegniti takrat, ko je vsem lahko, ko gredo drugi po hrano ali na malo potrebo, ko je spust … Vodonosce pa ponavadi vidite pred liderji, ki jih čuvajo v zavetrju. Če ste pozorni, boste na ravnini pred rumeno majico vedno opazili vsaj štiri vodonosce iz njegove ekipe, ki mu režejo zrak oziroma ga ne izpostavljajo zračnem uporu in ga ščitijo pred padci, kot je to le mogoče. Skupni seštevek je pomemben samo za kolesarje, ki se borijo za končni skupni seštevek vseh 21 etap. Preostalim čas ni pomemben oziroma je le toliko, da jih ne ujame časovna zapora ali rampa, ki je v povprečju osem odstotkov časa od zmagovalca v vsaki etapi. Torej, če zmagovalec porabi štiri ure za etapo, lahko zadnji zamudniki zamudijo slabih dvajset minut. Vodonosci in slabši kolesarji v treh tednih naberejo od dve do tri ure. Iz tega sledi razlog, zakaj v cilj sprinta le peščica kolesarjev, večina pa jih v cilj prikolesari kot pred samopostrežno.
Kdor zna dirko brati, ne zaspi na kavču. Da bi jo znali brati, pa morate gledati vse etape. Skratka: večja borba je za posamezne etape, ki so pravzaprav skupek 21 dirk v eni dirki. Cilj rumene majice je samo priti živ in zdrav do konca vseh etap ter seveda sproti ne izgubljati časa v primerjavi z drugouvrščenim ...