V spomin: s. Frančiška Gerčar (1955–2014)

Besedilo: Marjeta Žebovec
Kategorija: Gorenjska / sreda, 23. julij 2014 / 10:30

Lani ob tem času je med vsemi, ki smo poznali in imeli radi s. Frančiško Gerčar, Šolsko sestro sv. Frančiška Kristusa Kralja, završalo: s. Frančiška ima tumor v možganih in zdravnikom ni uspelo vsega odstraniti. Začeli smo moliti, vendar je imel Bog drugačen načrt: letos na praznik Srca Jezusovega jo je poklical k sebi.

S. Frančiška Gerčar je bila rojena 19. oktobra 1955 v Dupeljnah pri Lukovici kot četrta od enajstih otrok. Po končani osnovni šoli je ostala doma in pomagala na kmetiji, ker je oče zbolel. Čez dve leti so jo poslali k šolskim sestram v Repnje na gospodinjski tečaj, kjer je spoznala sestre in njihovo poslanstvo ter se odločila, da se jim pridruži. Potem ko je bila dve leti kandidatka in eno leto novinka, je izpovedala prve zaobljube, čez štiri leta pa še večne. V samostanu so spoznali njen talent za glasbo in za delo z otroki. Opravila je orglarsko šolo pri Teološki fakulteti v Ljubljani, katehetsko-pastoralni tečaj, pozneje pa še srednjo šolo. V letih redovnega življenja je svoje poslanstvo uresničevala v katehezi, z orglanjem, vodenjem ali sovodenjem pevskih zborov in poučevanjem instrumentov. Bila je v skupnostih v Radovljici, Ljubljani, Šturjah, Petrovčah, Trebnjem, Repnjah, na Brezjah ... Poleg krščanskega nauka in glasbe je otrokom posredovala tudi ročne spretnosti in z njimi pripravljala razna praznovanja. Kjerkoli je delovala, so bili vedno okrog nje otroci, ki jih je imela neizmerno rada in se jih je veselila. Bila je tudi prijetna sogovornica, ki je znala s primerno besedo človeka opogumiti, razvedriti ali pa mu dati misliti; marsikomu je tudi materialno pomagala. Vsakogar je znala brezpogojno sprejeti, in tudi če ji človek ni bil simpatičen, je antipatijo ignorirala in človeka sprejela takega, kakršen je, in ga ljubila z Jezusovo ljubeznijo. Če pa je bilo treba komu kaj reči, ga opozoriti, je to storila odločno in jasno, vendar tako, da ni nikogar užalila, kaj šele ponižala. Veliko ji je pomenila tudi njena domača družina, s katero je ves čas gojila tesne prijateljske odnose. To prijateljstvo se je pokazalo zlasti v zadnjem času, med njeno boleznijo, ko so jo bratje in sestre z družinami redno obiskovali, jo bodrili in molili zanjo. Tudi meni je zelo veliko dala. Srečali sva se pri mojih šestnajstih letih v Radovljici in velikokrat mi je s svojimi besedami in dejanji dala misliti in me usmerjala. Kako priljubljena in spoštovana je bila, je pokazal tudi pogreb, ki se ga je udeležilo zelo veliko ljudi.