Konec vojne, začetek ljubezni

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. julij 2014 / 13:51

Svobode ne dam, 3. del

Radmila razlaga: ''Še zmeraj sem tudi študirala, počutila sem se, kot da je ves svet moj! V tistem času pa so postajale vedno glasnejše tudi zahteve po osamosvojitvi Slovenije. Spet se je zgodovina ponavljala, nekateri so me pričeli gledati izpod čela, ''prekleti južnaki'' je bila psovka, ki je ni bilo moč preslišati. A sem jih razumela, nikoli nisem nikomur nič zamerila. Morda zato, ker sem se prav v tistih, najbolj zoprnih časih zaljubila.''

Čeprav se še zmeraj ni čutila Slovenko, je neizmerno ljubila hribe. Vsako jutro, ko je v svojem novem stanovanju stopila na balkon, ji je pogled odtaval proti kamniškim planinam. Počutila se je srečno in zadovoljno, vse morebitne probleme pa ji je energija, ki se ji je ob tem naselila v dušo, porinila daleč stran.

''Spominjam se dni, ko so letališče Brnik in njegovo okolico ves čas preletavala letala in helikopterji. Potem smo že zarana slišali, da se bo tisti dan nekaj zgodilo. Napovedan je bil tudi zračni desant enot JLA na letališče, a ga potem ni bilo. V pisarni, kjer sem delala, smo prišle v službo le tri, ostalih – predvsem tistih, ki so imele doma družino – ni bilo. Vsake pet minut je kdo planil skozi vrata s kakšnimi novimi novicami ali napovedmi o tem, kaj se bo lahko še zgodilo. Nenadoma pa se ena od sodelavk obrne k meni in me vpraša, kako se počutim, ker ''moji'' streljajo na ''njene''. Kar odrevenela sem! Na takšen način, bog mi je priča, do tistega trenutka sploh nisem razmišljala! Priznam – ni mi bilo prav, da so se Slovenci želeli odcepiti od Jugoslavije, saj sem tudi jaz živela v utvari, da nam je bilo lepo in nepozabno. Po svoje pa sem jih tudi razumela, saj sem se zavedala, da so si bili ''naši'' in ''vaši'' v marsičem na milijone svetlobnih let narazen. Nisem pa bila neumna. V Sloveniji sem osebnostno zrasla, brez težav so se mi izpolnile sanje – doma, v dosti bolj patriarhalnem okolju – mi kaj podobnega ne bi nikoli uspelo. Vprašanje, ki mi ga je postavila sodelavka, me je zato prizadelo in ranilo v dno srca. Brez besed sem vstala, pograbila torbico in zaloputnila za seboj z vrati. V trenutku, ko sem stopila na pločnik, se je oglasila sirena, pojma nisem imela, kaj naj storim. Ljudje so brezglavo tekali sem in tja, do avtobusne postaje je bilo daleč, najraje bi se vrnila nazaj, v pisarno. Nenadoma pa se znajdem v gruči moških, eden izmed njih me prime za roko in me brez besed potegne za seboj. Pridružila sem se jim, kaj mi je pa drugega ostalo?! Iz njihovega pogovora sem razbrala, da je eno od hiš v Komendi zadela raketa, nihče pa ni vedel, je kaj mrtvih ali ne. Iz smeri Brnika se je slišalo streljanje, zdelo se mi je, kot da sem se znašla v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skregano s še tako vihravo domišljijo. Nenadoma smo zavili k neki zasebni hiši, gospodar le-te nas je povabil, naj vstopimo, potem pa nas je odpeljal v klet, kjer je imel bunker. Spominjam se, da se je zahvaljeval vsem svetnikom, ker je hišo gradil v poznih šestdesetih letih, ko so – po njegovem – arhitekti razmišljali pametno in preudarno. Šele potem, ko smo se stisnili drug k drugemu, me fant, ki me je povabil s seboj, vpraša, kdo sem. Brez oklevanja sem mu povedala in ko so še ostali zaslišali moje ime, je nastala grobna tišina. Čeprav je bila tema, se mi je zdelo, da jim berem misli, ki so govorile, kaj jim je bilo tega treba, da so še pred nekaj minutami bežali pred sovražnikom, sedaj pa so se znašli z njim iz oči v oči, četudi so bili prepričani, da so na varnem. V tistem mučnem trenutku so se jezovi vseh dolgoletnih zatajevanj v meni porušili, spet sem planila v jok, res sem se počutila klavrno in osovraženo. Spremljevalec pa me stisne k sebi, me z nosom podrgne po laseh in reče ostalim, naj ne bodo take riti in mi ne delajo krivice,'' se spominja Radmila.

Pozneje so se umaknili v nek drug prostor v kleti, kjer je bilo malo več prostora in tudi zraka. Lastnik hiše je prinesel narezano salamo in kruh, ker so bili lačni, so vse pojedli. Nihče pa se ni spomnil na Radmilo, ki se je usedla malo stran od njih.

Iz pogovora je izvedela, da so bili fantje doma iz okolice Brnika, a ker se je še zmeraj slišalo streljanje, si niso upali iti domov. Fant, ki jo je vzel pod okrilje, je pozneje prišel bliže in se ji predstavil. Izvedela je, da je Miha, da dela v Kranju v eni od trgovin. To, da bi se konec meseca, če ne bi bilo vojne, poročil, pa so povedali drugi.

''Ne vem, zakaj, a ob omembi poroke me je spet stisnilo pri srcu. Miha mi je bil všeč, deloval je zelo simpatično in odkrito. Ves ta čas, kar sem še na pol otrok prišla v Slovenijo, ni bilo priložnosti za moške, a ob prvi, ko se mi je nekdo od njih približal, izvem, da je že oddan. Kakšna smola! Zahvalila sem se vsem za prijaznost, malo po deseti uri zvečer pa sem jih potem tudi zapustila. Eni so mi odzdravili, drugi ne, le Miha me je pospremil do ceste, mi stisnil v pozdrav roko ter mi zaželel srečno pot domov. Srečala sem bolj malo ljudi, kar mi je bilo še prav, le takrat, ko sem se stisnila v klobčič na svojem kavču v dnevni sobi, sem se spet pričela tresti od strahu. Naslednji dan sem ostala doma, na dopustu, potem pa sem se znova vrnila v službo. Odločiti se boš morala, boš postala Slovenka ali se boš vrnila nazaj v južne kraje, mi je ob kavi rekla ena od sodelavk. Ostale so bile tiho, le strmele so vame ter čakale, kaj jim bom odgovorila. Bilo mi je zelo težko, moje srce je bilo razklano in dotolčeno, zdelo se mi je, kot da me sprašujejo, ali si bom odsekala levo ali desno roko. Zavedala sem se, da imam dve domovini, obe sem enako ljubila, ob misli, da se bom morala eni odreči, je zelo bolelo.''

A v življenju je že tako, da se nam pokažejo poti tudi takrat, ko smo najbolj na kolenih in najbolj dotolčeni. Slovenija je že bila osamosvojena, Radmila je med prvimi uredila tudi državljanstvo. Kljub novi osebni izkaznici pa se je počutila, da ni ne tič ne miš. Dopust je preživela pri Malki, drugam si ni upala iti. Pri njej se ji je zdelo, da je ''kot bi bila doma''. Ob neki priložnosti je na radiu slišala ime in priimek tistih, pri katerih je bila za deklo, ko je prišla v Slovenijo. Oddahnilo se ji je, ker so Slovenijo za vse večne čase zapustili.

''Zakoračili smo že v november, ko me nekoč pokliče vratar in mi pove, da me išče nek moški. Hm, zdelo se mi je čudno, kdo neki bi bil. Bratranci iz rodnih krajev? Nemogoče. Zagrabi me radovednost, hitro se odpravim v pritličje. Tam pa zagledam Miho in ko se obrne proti meni, mi je skoraj vzelo sapo. Kaj pa ta tukaj, me je prešinilo. Podava si roki, potem pa mi pove, da me je že lep čas iskal, pa me ni našel. Kako to, mar se nisi poročil, ne ostanem tiho. Ob teh besedah skomigne z rameni in pove, da se ni izšlo tako, kot je načrtoval. Več nisem izvedela. Po dobrih desetih minutah se je moral posloviti, a toliko je še utegnil, da me je prosil, če bi se lahko kdaj dobila. Pristala sem … Tako se je začelo.''

Za Radmilo je dolga življenjska pot, pogosto ji ni bilo lahko. Mimogrede je omenila, da znajo biti tudi najbolj dobronamerni ljudje kdaj pa kdaj v svojem nerazumevanju do ''večnih tujcev'' zelo kruti. Prišle so tudi bolezni, zlasti pri enem od otrok. Njena energija je pomagala tudi Mihi, da ni obupal in se zrušil.

(Konec)