Tropska melanholija

»Kajti bolan človek sem, pravzaprav zelo resno bolan. Bolezen, ki me je popadla, pa je neozdravljiva in tudi v naših krajih prav zanesljivo precej pogostejša, kot si mislimo, vendar se je večina ljudi skoraj ne zaveda, čeprav proti njenim napadom še nihče ni odkril zanesljivega zdravila. Imenuje se tropska melanholija ali melalcoholica tropica, po latinsko. Sicer niti ne vem povsem natančno, kdaj in kje se je ta zahrbtni bacil zalezel vame in me pričel nekako izločati iz normalnega življenja, vendar je očitno, da je od takrat minilo že precej časa, morda celo tri desetletja ali več, mesto okužbe pa bi bržčas morali iskati kar v tisti moji Škofji Loki. Prvi napadi so bili mili, lahko bi rekel skoraj neopazni, saj se jih v začetku nisem niti zavedal, kasneje so izbruhi postajali vse pogostejši in okrutnejši, zadnje čase pa me že kar dobro stresajo in preganjajo, zdaj v bujne pragozdove Indije, drugič v ostro skalovje Hunze pod vrhovi Karakorum Himalaje, med strme vulkane Srednje Amerike, včasih pa le na prašni Trg sultana Ahmeda v Carigrad ali na železniško postajo v Ilirsko Bistrico. Pričelo se je z nekakšno mehko, a prijetno žalos­tjo, prek katere se mi je ta bolezen vtihotapila v dušo, pograbila pa me je, ko še nisem hodil v osnovno šolo. Jesen je bila in sivo nebo je viselo nizko nad temnimi, z blazinicami maha poraslimi strehami starih mestnih hiš. Poslednji listki so že odpadli z vej, nekateri so kot gnile cunje samotarsko poležavali pod drevesi, drugi pa se, vdani v usodo, prepuščali reki, da jih je leno odnašala nekam dol proti Ljubljani. Pa po snegu je dišalo.«

Rojaka Blaža Ogorevca (1951) sem imel čast spo­znati že, ko sva krajši čas skupaj študirala. Enkrat, ko sva zdravila sindrom tropske melanholije v enem od izbranih terapevtskih lokalov, mi je (kot uredniku Žirovskega občasnika) predlagal nasled­njo možnost: da bi se usedel na avtobus, ki pelje iz Škofje Loke v Žiri, in se spotoma ustavljal na vseh postajah, ob katerih so gostilne; kar bi doživel, bi opisal v enem od svojih potopisov. Ko sem zadnjič na morju končno prebral izbor iz njih v pričujoči knjigi, mi je bilo žal, da ni nastal še predlagani. Tako dobro se namreč berejo. Veliko jih je bilo v Mladini, a kljub temu nisem vedel, da je Blaž, zavezan Škofji Loki, prepotoval tako veliko sveta. In v svojih potopisih ustvaril poseben slog, ki ga je neznana bralka poimenovala »nagravžni realizem«. Nekateri prizori so res nagravžni, a naslikal jih je mojster.