Močna kava za srce na levi
Ko je Dejan Židan, novopečeni voditelj socialnih demokratov, najavil ustanovitev tako imenovanega »sveta modrecev« in ob njem omenil vsem znana imena Milan Kučan, Janez Kocijančič, Miran Potrč, Ciril Ribičič in Borut Pahor, sem bil najprej prepričan, da gre za nekakšno solo akcijo, ki jo bodo omenjeni demantirali že v časopisu naslednjega dne. A sem na demanti čakal zaman. Očitno je »smetani slovenske levice« v posebno čast, da jih imajo mladi levičarji še naprej tako v čislih.
Po tej Židanovi potezi zdaj na tisto frazo desnice o stricih v ozadju ne gledam več tako prezirljivo, kot sem še pred kratkim. Prepričan sem bil namreč, da se je Milan Kučan res umaknil iz aktivne politike in uživa v zasluženem pokoju. Zdelo se mi je, da ga desnica iz njegove luknje vleče samo zato, ker se ne zna soočiti s problemi sodobne družbe in pozornost raje preusmerja v preteklost ter iskanje nekoga v ozadju. To je precej logično, saj v ospredju že dolgo ne vidimo kakšnih pametnih sorodnikov, pa pri tem sploh ni več važno, ali so to strici, tete, bratranci, sestrične … Vsak nov obraz, ki se pojavi, se popači, še preden se ga navadimo. Zame je bil Milan Kučan politik, ki je bistveno vplival na naše življenje v zadnjih desetletjih, v aktualni politiki pa mu nisem več pripisoval pretirane vloge. Še za Fidela Castra sem prepričan, da nima tako pomembnega vpliva, kot ga je imel nekoč, zato je logično, da sem imel pri Kučanu toliko več zadržkov. Ampak kaže, da sem se motil.
Dejan Židan je v soočenju predsednikov strank na POP TV dejal: »Vsaka politična stranka ima svojo zgodovino in mi je ne mislimo skrivati. Ti ljudje ne določajo usmeritve stranke, z njimi gremo kdaj na kavo.« V gospodarstvu velja rek, da nobeno kosilo ni zastonj, zato bi nekaj podobnega v zvezi s kavo lahko prišepnili tudi Dejanu Židanu. Preveč popite kave tudi ni dobro za srce, četudi je na levi. Predvsem pa se je dobro zavedati, da smo za današnjo mladino dinozavri že tisti, ki smo letnik Janeza Janše, kaj šele generacija pred nami. Politika je danes postala nekaj čisto drugega. Nekdanja delitev na levico in desnico je izginila, programi strank niso več pomembni. Za mlade volivce je najpomembnejša zunanja podoba, z vsebino in programi se ne ukvarja nihče. Poglejmo samo imena novih strank iz zadnjega časa, ki v sebi nosijo imena njihovih voditeljev (Gregor Virant, Miro Cerar, Alenka Bratušek), ker to bolj vleče od njihovega programa. Še v časih najhujšega komunizma si legendarni revolucionarji niso privoščili takšnega egocentrizma, kot si ga današnji voditelji. Si predstavljate na primer, da bi v Sovjetski zvezi imeli Komunistično partijo Vladimirja Iliča Lenina? Ali v Jugoslaviji Komunistično partijo Josipa Broza Tita?
Dejan Židan je med drugim dejal tudi to, da je njegova stranka nekaterim trn v peti zato, ker v njej zagovarjajo transparentnost. Potem je pa res najbolje, da se tudi formalno preimenujejo v Socialno demokracijo Milana Kučana.