Rusinja, ki je navdušena nad naravo v Sloveniji

Besedilo: Ahmed Pašić
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. junij 2014 / 22:17

Elena Shikanich je profesorica razrednega pouka na OŠ Toneta Čufarja na Jesenicah, ki je v Slovenijo prišla iz sibirskega Tobolska. Navdušena je nad našo neokrnjeno naravo in splošnim občutkom varnosti. Pogreša svoje sorodnike, zato jih redno obiskuje vsako leto.

Se lahko na kratko predstavite našim bralcem?

»Sem Elena Shikanich. Rojena sem leta 1971 v sibirskem mestu Tobolsk. Po poklicu sem profesorica razrednega pouka in v Sloveniji živim že 17 let. Sem poročena in imam sina, starega 16 let. Zaposlena sem na OŠ Toneta Čufarja Jesenice kot učiteljica v podaljšanem bivanju. Rada rišem, berem in že kar nekaj let pojem v ženskem pevskem zboru Mavrica.«

Kako so vas pota zanesla v Slovenijo?

»Svojega moža sem spoznala v Rusiji leta 1991, kjer so z gradbenim podjetjem Gradis prišli v naše mesto gradit velik hotel. Kmalu je postalo jasno, da si želiva ustvariti družino. Zaradi vojne v bivši Jugoslaviji (bil je državljan BiH) nisva mogla priti do potrebnih dokumentov za poroko. Uspelo nama je šele leta 1997, ko sem prišla v Slovenijo in sva se v Kranju tudi poročila. Od tega leta dalje živiva na Jesenicah.«

Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?

»Najbolj me privlači še dokaj neokrnjena narava. Na tako majhnem prostoru najdemo morje, visoke planine, bogate gozdove, kraške jame, čiste reke, jezera … Navdušuje me, da je Slovenija še vedno dosti varna država. Kot vsaka mati to zelo cenim, saj je pri nas v Rusiji situacija še vedno veliko slabša. Tu se počutim varno. V vseh teh letih sem srečala veliko prijaznih ljudi, ki so mi bili pripravljeni pomagati.«

Moteči faktorji? Ali imate v Sloveniji kakršne koli težave zato, ker ste po rodu iz Rusije?

»V prvih letih bivanja sem naletela na kar nekaj težav v zvezi z urejanjem statusa in drugo papirologijo. Tudi Slovenija je bila takrat še mlada država in je bila na področju zakonodaje še dokaj v »povojih«. Največja težava je bila, ker nisem mogla narediti nostrifikacije diplome, dokler nisem dobila stalnega dovoljenja za bivanje. Posledica tega pa je bila moja dolgoletna brezposelnost. Ponavadi, ko ljudje izvedo, da sem Rusinja, reagirajo lepo z navdušenjem in zanimanjem. Najdejo pa se tudi taki, ki te gledajo zaničevalno – saj si tujka ... Drugih težav nimam.«

Kako pogosto obiščete domovino, kaj najbolj pogrešate pri nas?

»Skoraj vsake poletne počitnice s sinom odpotujeva v Rusijo obiskati sorodnike, predvsem mojo mami. Enkrat sva Rusijo s sinom obiskala tudi med novoletnimi prazniki, tako da je občutil pravo sibirsko zimo in srečal ruskega dedka Mraza. Še vedno sem zelo navezana na svoje prijatelje in sorodnike v domovini in pogrešam komunikacijo z njimi.«

Bivanje v tujini mi je odprlo oči na številnih področjih. Nove izkušnje dajo marsikatero idejo. Ali za vas velja isto? Se vam je kdaj zgodilo, da ste nekaj iz Rusije uspešno aplicirali v slovenskem okolju?

»Da, popolnoma se strinjam. Način animiranja otroških praznikov sem iz Rusije prenesla v Slovenijo. Že pri praznovanju sinovega rojstnega dne sem videla, da mi je to tudi uspelo. Povabljeni so bili nad izvedbo programa (razne zabavne igre, obisk pravljičnih junakov, presenečenja, vedno tematsko obarvan scenarij in torta) navdušeni. Kmalu so me tudi moji prijatelji in starši drugih otrok prosili za pomoč pri animacijah. Tudi v šoli z učenci velikokrat prakticiram izkušnje iz Rusije –- igre, plesi, pesmi … «

Kako ste se počutili na Multi-Kulti-Nariki? Vaša stojnica je bila namreč skupaj z Ukrajinkami glavna atrakcija festivala.

»Počutila sem se odlično. S prijatelji smo bili navdušeni nad obiskom in zanimanjem za našo stojnico. Pri pripravah na festival v ozadju ni bilo nobenega političnega razmišljanja, medtem ko so bila vprašanja novinarjev usmerjena na medsebojne odnose med Rusijo in Ukrajino. Z mislijo na to, da imamo veliko skupnega, smo pripravile jedi, kot so boršč, piroški in vinegret. Te jedi so značilne za obe državi.«

Živimo v težkih časih, ko številni ljudje iščejo službo ali se soočajo z drugimi problemi. Kaj bi jim svetovali, da laže prebrodijo krizo?

»Res je, danes se skoraj vsak srečuje z podobnimi težavami. Veselimo se majhnih stvari, poiščimo pozitivnost, kolikor se je le da. Med seboj naj si delimo veselje, dobroto in pomagajmo tistim, ki so pomoči potrebni. Ne bodimo zagrenjeni, pohlepni in črnogledi. Tako ruski kot slovenski pregovor pravi: »Za dežjem vedno posije sonce!«