
Zapor Dob nedostopen
Danes, v petek, je pred zaporom na Dobu prišlo do rahlega incidenta. Dostavljavec iz kemične čistilnice in pralnice ni mogel v zapor dostaviti čistega perila. Vse poti v zapor nedostopne.
V zaporu na Dobu in pred njim danes v petek, 20. junija, ni povsem navaden dan. Prvič v zgodovini te simpatične vzgojno-varstvene ustanove (ta namreč vzgaja in varuje) je dostop vanjo onemogočen, saj se je iz doslej še neznanega razloga pred vhodom v zapor nagnetlo toliko slovenskih zastav in avtohtonih sort nageljnov (Dianthus caryophyllus), da je nemogoče priti v zapor. Pred glavnim vhodom kljub toploti pomladne zemlje in temini poletnega nevihtnega neba vlada prijetna vročica, zastave in nageljni mirno ždijo in nikogar mimo ne pustijo. Niti Milana, dostavljavca perila, ki za zapore na Dobu pere in čisti v podjetju Operemo vse, tudi možgane.
Takole nam je povedal Milan: »Nič kriv, nič dolžan sem pripeljal robo, ki smo jo oprali in očistili čez teden. Saj veste, zaporniško posteljnino, prte za mize, brisače in drug tekstil, ki jih po pogodbi še od prejšnje vlade peremo za zapor. No, nakar se pripeljem po cesti do zapora kot vsak petek že osem let, pa ni dosti manjkalo, da se ne bi zaletel v rdeče belo plavo množico zastav in nageljnov. Teh je bilo še največ, vse je bilo rdeče. Lepo sem prosil, če me spustijo naprej, češ da imam robo za arest, a nisem dobil odgovora. Samo grozljivo nema tišina, dih jemajoči cvetovi nageljnov, žalostno vihrajoče zastave in niti besede, ki bi mi dala toliko spodbude, da bi z belim kombiniranim vozilom Peugeot Boxer zapeljal skozi vrata zapora. Naj povem, da je žalobno vzdušje pred dobskim zaporom mojo moralo spravilo popolnoma na tla. Izstopil sem iz kombiniranega vozila, ključe pustil kar v ključavnici in se peš odpravil proti vasi. Poklapan, ne več upajoč v svetlo prihodnost.«
Lahko dodamo, da je bila črnina oblakov nad zaporom vse večja in je vse bolj prekrivala slovensko domoljubje trobojnic in nagljev. Danes je žalosten dan.