Vrnite nam državo!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. junij 2014 / 07:46

Prihodnjo sredo bo dan državnosti. Republika Slovenija bo praznovala svoj 23. rojstni dan. Razlogov za praznično navdušenje ni. Stanje v državi je slabo. Vprašanje je celo, ali državo sploh še imamo! Mnogi trdijo, da so nam jo ukradli. Kdo? Okradena je od znotraj in od zunaj. Od znotraj so si jo prisvojili politiki in politične stranke in jo razparcelirali na svoje fevde. Hkrati so vse politične oziroma vladne »elite«, ki smo jih imeli, dopuščale raznim »prihvatizatorjem«, da so skoraj v celoti pokradli nekdanje družbeno premoženje, ga zapravili ali spravili na tuje. Od zunaj državo obvladuje »trojka«: EU, EB in MDS. Ta sicer še ni tu, kot dobesedni okupator, vendar z daljave narekuje naši državi, kaj mora storiti. Roka povezanih institucij Evropske unije, Evropske banke in Mednarodnega denarnega sklada je dolga in bo gotovo dosegla svoje, če ne na krajši pa na daljši rok. Res pa je, da so njeni posegi potrebni šele, ko je neka država načeta od znotraj in intervencij potrebna. Od znotraj pa smo jo načeli in sesuli mi sami oziroma od nas izvoljeni predstavniki.

Kdo so tisti, ki so osebno najbolj odgovorni, da je tako, da nam je država okradena in ukradena. Gotovo tisti, ki so v teh 23 letih vodili njene ključne institucije: vlade, državni zbor, organe pregona, tožilstva, sodišča na čelu z vrhovnim in ustavnim in tako naprej, od zgoraj navzdol. Ne rečem, da so krivi oni osebno, a če niso videli, kaj počnejo tisti pod njimi, so za njihovo početje soodgovorni. Tako kot riba tudi država smrdi pri glavi. Glavo države so ob njenem rojstvu prestavljali njeni prvoborci. Najlepše so vidni na tisti legendarni fotografiji, ki jih kaže utrujene in zaskrbljene v premoru med napornimi pogajanji na Brionih, 7. julija 1991. Za mizo sedijo (z leve): zunanji minister Dimitrij Rupel, predsednik skupščine France Bučar, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik republike Milan Kučan in Janez Drnovšek, slovenski član predsedstva SFRJ. Vsi seveda niso bili tam, nekateri ključni akterji takratnih dogajanj so ostali v domovini, med njimi zlasti ministra za obrambo in notranje zadeve Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta vodila obrambo nove države, pa Jože Pučnik, ki je vodil vladno koalicijo Demos, in še kdo. Človek si ne drzne, da bi tem prvakom in uglednim možem pripisal sokrivdo za stanje, ki ga imamo v državi danes. To ni od takrat, poslabšalo se je pozneje. Drnovšek in Pučnik sta umrla, večina je v pokoju, na odprti politični sceni sta dejavna le še dva od imenovanih; Janša je predsednik največje stranke v državi, Peterle evropski poslanec. Janša je očitno nevralgična osebnost te države. Njegova aretacija maja 1988 je sprožila slovensko pomlad in iz nje porojeno državo, dvakrat je bil predsednik njenih vlad in večkrat obrambni minister, zdaj se mu spet obeta zapor … Star pregovor pravi, naj se o mrtvih govori le še dobro in tudi sam sem zmeraj spoštljivo pisal o Janezu Drnovšku. Vendar se moramo vprašati, ali se niso procesi, ki so privedli do današnjega stanja, začeli že pod njegovimi vladami v letih 1992–2002?

To ni poziv k inkviziciji. Preiskave kaznivih dejanj potekajo, tudi prve obsodbe so bile izrečene. Pred letošnjim dnevom državnosti se raje ozrimo v prihodnost in ob tem izpostavimo dvoje. Najprej to, da je naša država sama po sebi še vedno velika vrednota. Kmalu po prazniku gremo na volitve in si izvolimo novo oblast. Bo ta kaj boljša ali vsaj drugačna? Bog daj, da bi bila, mi pa opravimo svojo državljansko dolžnost!