Spomin v opomin

V spominskem parku Taborišča Ljubelj so se v soboto poklonili vsem, ki so trpeli in umrli v podružnici koncentracijskega taborišča Mauthausen. Osrednji govornik je bil minister za kulturo dr. Uroš Grilc. Odkrili so tudi novo spominsko ploščo »J'accuse!« – Obtožujem!.

Ljubelj – Koncentracijsko taborišče Mauthausen je imelo med drugo svetovno vojno več kot štirideset podružnic, v taborišču in po­družnicah je izgubilo življenje okrog 120 tisoč ljudi. V podružnici taborišča Mauthausen pod Ljubeljem je v letih 1943–1945 več kot tisoč jetnikov, več kot polovica je bila Francozov, v nemogočih razmerah gradilo današnji predor Ljubelj. »Ta izkuš­nja je razgalila najslabše, izpostavila pa tudi najboljše človeške lastnosti. Nizkotnemu sistemu so se – kljub navidezno brezupnemu položaju – nasproti postavili izjemni posamezniki. Ohranile so se zgodbe o tesnih vezeh med interniranci, ki so delili skupno usodo in se v popolni izolaciji od svojih bioloških družin povezali v nove, taboriščne. Znano je, da so se francoski taboriščniki organizirali v ilegalne politične organizacije, da so pomagali slabotnim in bolnim in jih po najboljših močeh varovali pred izživljanjem paznikov. Vemo tudi, da je, ravno zaradi lege taborišča, nekaterim uspelo celo pobegniti. Vse to je dokaz, da noben peklenski stroj ne premore dovolj zobnikov, dovolj velikih mlinskih koles, da bi lahko strl človekovo voljo po svobodi in dostojanstvu,« je na spominski slovesnosti dejal minister za kulturo Uroš Grilc. Oba z županom Občine Tržič Borutom Sajovicem sta izpostavila ime Janka Tišlerja, ki je poskrbel za to, da se je spomin na to taborišče ohranil, in drugih številnih domačinov, civilistov, ki so tvegali življenja in pomagali internirancem s kosom kruha, cigareti, pošto ... Pred 69 leti je podružnico mauthausenskega taborišča, edinega koncentracijskega taborišča na slovenskih tleh, dosegla osvoboditev. Na ta dan je bilo v njem 1039 internirancev več narodnosti. »Danes, ko stojim tu, na tej lepi strmini, in ko so tu ta nami spominske plošče vseh taborišč in ječ, v katerih so Slovenci trpeli in umirali, se sprašujem, ali so tukaj res vsa imena. Odgovor je ne,« je izpostavil častni predsednik mednarodnega komiteja Mauthausen Dušan Stefančič. Vsako leto se iz Lukovice na spominsko slovesnost pripeljeta sestra in brat, Marija Strmšek in Pavle Podbevšek. Njun oče Pavle se iz taborišča domov ni vrnil. Vsako leto mu prižgeta svečko.

Številne delegacije so se žrtvam poklonile z žalnimi venci, tudi predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek. Francoski veleposlanik Pierre-Francois Mourier je z globokim spoštovanjem do ohranitve spomina žrtev barbarstva odkril novo spominsko ploščo »J'accuse!« – Obtožujem!; staro spominsko ploščo iz leta 1955 je načel zob časa. »V podružnici Mauthausen so bili v glavnem politični zaporniki in člani odporniškega gibanja. Sprašujem se, kako je lahko ta odlična evropska civilizacija tako globoko potonila in se soočila z zavrnitvijo tako osnovnih človekovih vrednot. Zato moramo biti danes pozorni na vsako najmanjšo sled, ki bi kazala na pojav rasizma, sovraštva in barbarstva,« je poudaril Pierre-Francois Mourier. Misli je strnil minister Uroš Grilc: »Boj za družbeno pravičnost, za pravico slehernega človeškega bitja do dostojanstva ni nikoli končan, le sredstva se spreminjajo. Lahko imamo drugačne poglede na to, kakšna mora biti prihodnost Slovenije. Prav je, da jih imamo in da jih lahko na demokratičen način izrazimo. Za to pravico je v bilo v zgodovini prelito preveč krvi, ki je ni zmogla povrniti nobena mirovna konferenca, nobeno kesanje. Gotovo pa smo si, ravno na tem presečišču številnih tragedij zgodovine in sodobnega časa, v enem na vso moč enaki. Živeti želimo v družbi, ki jo prežemata pravičnost in solidarnost. Na nič manj nismo pripravljeni pristati. Žrtve naših prednikov so preveč zgovorne. In prihodnost naših zanamcev preveč pomembna.«