Spopadi na štadionu in v družbi

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. junij 2014 / 08:43

Z nogometom si v mladosti nisva bila ravno blizu. Vzgojen sem bil v precej slovenskem tipu navijaštva. Se pravi za hokej in alpske smučarje. Bolj natančno – za Jesenice in Bojana Križaja. Vmes je bila še Planica, to pa je bilo tudi vse. Kasneje v športu nikoli nisem postal navdušen navijač. Na prvi resni nogometni štadion River Plate sem šel šele konec osemdesetih let, ko sem živel v Argentini, pa še to zato, ker je bil na njem koncert v organizaciji Amnesty International, na katerem je med drugimi nastopil tudi Bruce Springsteen. Potem se je začela usoda poigravati z mano. Najprej tako, da sem spo­znal Juana Vasleta, in nato, da sem moral v službi pisarno deliti s Petrom Božičem. Naveza Vasle–Božič me je vpeljala v čudežni svet nogometa, kar me je zdaj pripeljalo do tega, da imam na hrbtni strani telefona Messijevo fotografijo in znak FC Barcelone, ampak zato, ker sem ga podedoval od mlajše hčerke.

Nogomet me je začel zanimati predvsem kot družbeni fenomen. Dejstvo je, da je to edini šport, ki je sposoben zaustaviti svet ali pa zanetiti vojno. Tako kot sta jo leta 1969 zanetila Honduras in Salvador.

Na dan, ko je predsednik Borut Pahor objavil, da bo volitve razpisal za 13. julija, sem zvečer v ljubljanski Drami slišal zanimiv komentar enega od nekdanjih slovenskih sodnikov, ki je dejal: »Moraš biti pa res brez posluha, da volitve razpišeš na dan finala svetovnega nogometnega prvenstva«. Vsi slovenski politični spopadi so namreč drobtinice v primerjavi s spopadi, ki so se prejšnji teden začeli v Braziliji. Ne počitnice, finale je tisto, zaradi katerega bi bilo smiselno prestaviti datum volitev. V mesecu dni se bodo strasti razvnele do konca, nogomet pa bo razkril tudi kaj takega, kar nam ne bo ravno všeč. Čeprav Slovenije na prvenstvu ni, je v okviru priprav nanj del naših argentinskih rojakov na prijateljski tekmi med Slovenijo in Argentino že poskrbel za neprijetno presenečenje. Med tekmo so razvili ogromno domobransko zastavo in se pri tem niso ozirali na to, da FIFA ne dopušča izrabljanja tekmovanj na nogometnih stadionih za sporočanje političnih izjav in sporočil. Ampak njihova akcija je dosegla le slovensko javnost, ki se zdaj zgraža nad tem, da nekdo ne priznava samostojne Slovenije in njene zastave. Svetovni mediji se s tem ne ukvarjajo. Za njih je bil pomembnejši transparent, ki so ga pred tekmo razvili argentinski nogometaši in sporočili, da so Malvini (se pravi Falklandi) argentinski, čeprav so v resnici del Velike Britanije. Slovenski navijači z napačno zastavo so verjetno pozabili, da je FIFA pred kratkim kaznovala hrvaškega nogometaša Josipa Šimunića. Slednji si bo za vekomaj zapomnil, da navijačev ni dobro spodbujati z geslom »Za dom spremni«, čeprav so ga v Avstraliji njegovi starši vzgajali, da gre pri tem za izraz najglobljih domovinskih čustev.

Eno je namreč tista vzgoja, ki so nam jo skozi življenje poklonili naši starši, drugo pa nam vsakodnevno poklanja družba tudi s pomočjo nogometa.